Hoteli ali ne, kljub modernemu času, v katerem živimo, moramo še vedno sem ter tja zaplesati po notah vremena, ki nam nevede narekuje slehrni vsakdan. Tako smo iz predvidenega januarja zadnjega izmed treh vikendov druge stopnje Šole življenja v naravi prestavili na četrti februarski vikend, ko je obilna količina snega naposled ustregla striktnim zahtevam četice inštruktorjev.
Po Lenartovem mnenju predolgo štetje vojščakov na zbornem mestu na združenju se je menda rezultiralo v zažrtju programa pozno v sobotni večer. Med vožnjo na Pokljuko je sledilo spoznanje, da 13 colska veriga ne ustreza 14 colskim kolesom, vseeno pa smo z izjemo nasedlega Citroenovega skavtmobila brez večjih žrtev uspeli priti na globoko zasneženi cilj pokljuške planote.
 |
| Utiranje poti v gozdno prostranstvo |
Z doma izdelanimi krplji iz leskinih vej smo se podali v notranjost mogočnega smrekovega gozda, nato pa akcija! Priprava ognjišča, orodjarnice, kuhinje in stranišča je bil eksistencialnega pomena, kot je v skavtski družbi kljub obilici dela tudi spremljajoča dobra volja! Poznemu kosilu izpod Mančine kuhovnice je uspelo pomnožiti skorajšnji manjko kalorij za garaško delo: pripravo »kvinzijev«, štirih bivakov iz zgoščenega snega, priprava katerih je potekala skozi celotno popoldne in večer. Po skupinah smo izbirali različne taktike, sosedi so v bojazni pred bolečinami v hrbtenici zaorali globoko v strop, druga skupina sosedov se je varneje počutila v utesnjeni notranjosti, sami pa smo pretiravali z udobjem in smo poleg bohkovega kotička še nekaj prostora privarčevali za morebitne mimoidoče. Sicer jih ni bilo na spregled, občutek neizmerne dobrote pa vseeno ni kar tako splahnel.
 |
| Panorama našega tabora |
Pomemben del bivakiranja v kvinzijih je nočna straža, ki s pogledom čuva plamen svečke, oznaniteljice morebitnega pomanjkanja kisika v prostoru. Z Gašperjem (Breznica 1) sva se bratsko dogovorila o bdenju in krajšanju straže eden drugemu, izostalo ni niti mletje arašidov in večurno besedičenje. Malo je manjkalo, pa bi rešila vse probleme tega sveta!
Nedeljsko dopoldne je poleg razkosane tune v naših želodcih poskrbelo za novo zalogo znanja (ali pa vsaj izkušenj). Alpinistična delavnica je služila spoznavanju osnovne opreme in razmer v visokogorju, Marko pa je istočasno bdel nad izdelavo švedske bakle, ki je pred samim kosilom tudi uspešno zagorela! Dvodnevno izkustvo na poldrugi meter debeli snežni odeji je zadovoljilo apetite slabe dvajseterice prisotnih, ki se je ob koncu druženja za (nov) čudovit konec s sveto mašo zahvalila tudi Gospodu. Verjamem, da ob prihodu domov nisem bil edini od štirinajsterice udeležencev, ko sem si že tisoč prvič v življenju dejal: "Kako lepo je biti skavt"!