Žmohtne Žabe - Domžale 1

Zametki skavtskega gibanja
Skavtstvo je ustanovil Robert Stephenson Smyth Baden - Powell, ki je v začetku prejšnjega stoletja ugotovil, da mladi ne znajo več spoštljivo ravnati z naravo in da ljudje na splošno bogastva narave ne cenijo dovolj. Svoje bogate izkušnje iz vojaške kariere je prenesel v mladinsko organizacijo, ki je hitro pridobivala na priljubljenosti. Tako je že leta 1907 organiziral prvi skavtski tabor, od takrat pa se je skavtstvo razširilo po vsem svetu.

Začetki delovanja skavtov v Domžalah
V Domžalah se je ustanovila prva četa že leta 1926 v povezavi s četo iz Kamnika, od leta 1928 pa je delovala kot samostojna enota. Skavtska skupina se je širila do 2. svetovne vojne, ko je delovanje zamrlo. Po vojni so bili skavti prepovedani. Skavtstvo v Sloveniji je ponovno rojstvo doživelo spomladi leta 1990, ko so prvi slovenski skavti prinesli skavtsko metodo po zgledu italijanskih bratov. Metoda temelji na stebrih skavtstva: obljubi, zakonih, delu v majhnih skupinah, učenju z delom, samovzgoji, simbolni govorici, dejavnih odnosih med mladimi in odraslimi, dejavnostih na prostem ter služenju v družbi. Tako naj bi vsaka skavtska aktivnost vsebovala čim več teh stebrov, s čimer skavt postane odgovoren državljan, ki ima dolžnost do slovenskega jezika, slovenskega naroda, Boga in bližnjega. Zaradi praktične uporabnosti in koristnosti metode so kmalu začeli nastajati prvi stegi, ki so razdeljeni v starostne skupine (veje). Kmalu po nastanku prvih stegov je nastal tudi skavtski steg Žmohtne žabe, Domžale 1.

Pot našega sedanjega stega Žmohtne žabe Domžale 1 se je pričela kmalu po nastanku prvih skavtskih stegov v Sloveniji, kjer so prvi voditelji tudi dobili navdih. Začetnika, Nuša Pohlin (Schwarzbartl) in Tomaž Schwarzbartl, sta prvič omenila skavte, ko sta 17. februarja 1992 pri mladinski veroučni skupini predstavila željo po ustanovitvi skavtske skupine v Domžalah. Ideja med udeleženci mladinskega verouka ni požela pretiranega zanimanja, zato pa so se navdušenci za tak način življenja začeli vseeno nabirati z vseh strani Domžal in okoliških naselij.

Tomo Schwarzbartl, Nuša Pohlin in Bernarda Vindišar – prvi trije domžalski skavti z obljubo

Formacija klana Huda kura
Kmalu po nastanku se je skupinica ponoči z baklami odpravila na prvi skupni izhod na Veliko planino. Na tem izhodu je nastal klan, ki se je kasneje poimenoval Huda kura. Klan je skupina skavtov, ki so stari od 16 do 22 let. Vodila sta ga njegova ustanovitelja, Nuša in Tomaž. Temu izhodu so sledili še drugi in kolesa se ni več dalo zavrteti nazaj.

Nuša, Tomaž in Bernarda Vindišar so obljubo podali na enem izmed pripravljalnih taborov za bodoče voditelje in tako postali prvi povojni skavti v Domžalah. Kmalu zatem so organizirali prvo domžalsko slovesnost skavtskih obljub, ki je potekala v Železni jami. Temu dogodku, ki je najbolj svečan trenutek v stegu, so v znak podpore prisostvovali tudi skavti okoliških stegov. Obljuba potrdi posameznika v njegovem prizadevanju za skavtske vrednote in ga s tem spremeni v pravega skavta. Skavt pri tej slovesnosti obljubi svojo zvestobo Bogu, domovini, naravi in bližnjemu. Ob tem prejme rutko z dodatno barvo, s čimer postane brat vsem skavtinjam in skavtom sveta.

Popotniki in popotnice, napolnjeni z zagonom obljube, so poleg izhodov začeli tudi z ostalimi aktivnostmi, med katerimi je bila najbolj odmevna organizacija iger brez meja za begunske otroke.

Klan Huda Kura na zimovanju 1993/1994: od Begunj na Gorenjskem do Tržiča

Poleti so imeli potovalni tabor, na katerem so šli iz Kamniške Bistrice prek Jezerskega in Kališča do Preddvora. Za klan so namenjeni potovalni tabori, kjer se z nahrbtniki na ramah odpravijo raziskat delček naše domovine, prenočujejo v zasilnih bivališčih – bivakih, ki si jih naredijo vsak dan posebej. S seboj nosijo hrano za ves čas tabora in vso opremo, skratka vse, kar bodo na taboru potrebovali. Ponavadi so popotniki in popotnice v klanu že dokaj dolgo skavti, zaradi česar naj bi znali že mnogo veščin. Tako se na taborih le izpopolnjujejo in osebnostno rastejo, z namenom postati dober državljan in odgovoren voditelj.

Simboli stega
Domžalsko rutko sestavljata dva zelena trakova na modri podlagi. Temno modra barva predstavlja vodo, čistost in modrost, temno zelena barva predstavlja naravo, svetlo (flourescentno) zelena pa skladno s prvima dvema kaže na novost, razigranost in hkrati odraža čas, v katerem živimo. Posebnost stega je lešnikova lupina, privezana na »frančiškov križ« in predstavlja našo krhkost, vsidranost v Kristusa in bratsko sožitje, lešnik lahko uporabiš kot piščalko za klic na pomoč v nevarnosti.

Dva zelena trakova na modri podlagi – prepoznavna kombinacija barv na domžalski rutki

Interno glasilo Kvaksi
Septembra leta 1992 je izšla prva številka revije domžalskega stega Kvaksi. Ideja za Kvaksi je bila Nušina prav ona je potem skupaj s celotnim klanom začela sestavljati revijo. Revija je izhajala v različnih intervalih, od mesečnih do polletnih, do leta 1998, vmes pa je zamenjala kar nekaj urednikov. Največ številk je izšlo, ko sta uredništvo vodila Tomaž Zore in Blaž Otrin. Kvaksi sta leta 2006 ponovno obudila klanovca Urban Bolta in Gašper Tomažin, pod njuno taktirko je ob 15-letnici stega leta 2007 izšla tudi obsežna slavnostna številka s številnimi članki o pretekli poti domžalskih skavtov, nastalih izpod peresa aktivnih in upokojenih stegovskih veljakov. V petletnem urednikovanju konstantnega izdajanja je pod grafično podobo Tadeja Bolte izšlo 14 številk, predno sta leta 2011 urednikovanje prevzela Urban Žajdela in Špela Berlot.

Klanu se pridruži četa – nastanek stega
Že decembra 1992 smo v Domžalah sprejeli luč miru iz Betlehema, saj pri njenem sprejemu sodelujejo skavti vsega sveta. Luč miru vsako leto prižgejo v votlini božjega rojstva v Betlehemu, iz nje pa jo skavti ponesejo v svoje domovine, rodna mesta, med svoje bližnje in se trudijo, da bi plamen miru vsak človek nosil v srcu vse leto. To akcijo domžalski skavti vzdržujemo do danes in ob sprejemu lučke pripravimo tudi majhno prireditev.

Že leta 1992/1993 so k skavtom  pristopili tudi prvi izvidniki in vodnice (starostna skupina 10–14 let) s čimer se je ustanovila četa. Z njeno ustanovitvijo se je odprla tudi možnost za ustanovitev domžalskega stega, ki se je poimenoval Žmohtne žabe – Domžale 1. Prvi stegovodja je postal Tomaž Schwarzbartl.

Vodenje prve čete sta prevzela Nuša Pohlin (Schwarzbartl) in Peter Schwarzbartl. Poimenovala sta jo Četa Adam Ravbar in postala prvi četovodji. Peter je naredil svoje prve skavtske korake in obljubo v Ljubljani, v tistem letu pa »prestopil« v naš steg. Po plemiču krumperške krvi Adamu Ravbarju se domžalska četa imenuje še danes.

Pregled dogajanja skozi uvodna leta
Prvi tabor čete je bil leta 1993 v naši okolici, v Rafolčah. Izvidniki in vodnice se v četi na poletnih taborih vživijo v eno izmed mogočnih zgodovinskih ljudstev, prek katerega spoznavajo njegovo razmišljanje, pisavo, opremo, oblačila ter odnos do narave. Poletni tabor se odvija na tabornem prostoru, kjer taboreči postavijo šotore, jambor, skladiščne šotore, stražne stolpe in ognjišče. Jambor predstavlja celoten tabor in mora stati prvi dan tabora, nanj pa se izobesijo štiri zastave: slovenska, evropska (od leta 2004), zastava Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS) ter zastava stega. Zastavo izvidniki in vodnice svečano dvignejo takoj zjutraj in jo ob odhodu na nočni počitek spustijo. Ponoči izvidniki in vodnice tudi stražijo tabor, njihovo budnost pa ponavadi preizkušajo lovci na zastave, ki v nočni igri »kraja zastave« poskušajo morebitni nepazljivi straži izmakniti zastavo kot znamenje slabega nadzora nad taborom.

Obljube na prvem taboru čete Adama Ravbarja – Rafolče 1993

Izvidniki in vodnice si kuhajo sami na svojih ognjiščih in se učijo skavtskih veščin z delom in igro. V času taborjenja ponavadi za eno noč odidejo iz tabora, si postavijo bivake in s tem poskusijo živeti še bliže z naravo. Po koncu tabora taborni prostor očistijo, odstranijo vse sledi, k čemur sodi tudi, da poskrbijo, da po koncu tabora na mesto ognjišča vrnejo odstranjeno travo, s čimer poskrbijo za nemoteno rast trave.

Klan sta leta 1992/1993 vodila Tomaž Schwarzbartl in Bernarda Vindišar in je bil izredno aktiven. Poleg drugih manjših aktivnosti so izpeljali projekt KULTALTER, katerega idejni vodja je bil Tomaž. To je bila alternativna kulturna prireditev, kjer so popotniki in popotnice izvajali razne dramske in glasbene točke, iztrgane iz življenja, sanj in razmišljanja. Prireditev je potekala v osnovni šoli Rodica, zaradi izjemnega odziva, in s tem premalo sedežev v dvorani, pa so predstavo istega leta ponovili na Brezovici, kjer so si predstavo ogledali skavti iz Brezovice, Kranja, Koroške in verjetno še kdo. Tabor so s kranjskimi skavti doživeli na poti od Bohinja od Mosta na Soči.

V letu 1992/1993 so se voditelji stega udeležili prvih tabornih šol. Taborne šole organizira ZSKSS, na njih pa bodoči voditelji spoznavajo skavtsko metodo, se učijo dela s starostno skupino, ki jo bodo vodili, ter navežejo poznanstva z voditelji iz cele Slovenije.

V skavtskem letu 1992/1993 je obljubila tudi prva generacija izvidnikov in vodnic. Svečanost obljub je potekala na gradu Krumperk. Svečanost so oplemenitili s spektakularnimi viteškimi igrami, ogromno tlačansko pojedino ter grajskim plesom v dvornih oblekah v eni izmed največjih soban v gradu. S tem so skavti pokazali, da je skavt vitez sodobnega časa, saj še vedno pomaga potrebnim pomoči in ima še vedno pogum delati dobro.

Ustanovitev nove veje – volčičev in volkuljic
V letu 1993/1994 se je stegu pridružila še veja najmlajših skavtov, volčiči in volkuljice. Vodenje sta prevzela Andreja Trontelj in Blaž Otrin. Volčiči in volkuljice, stari 8 do 10 let se družijo v krdelu pod vodstvom glavnega volka Akele ter z ostalimi džungelskimi živalmi in Mavglijem spoznavajo skrivnosti, čare in nevarnosti džungle prek vživljanja v Knjigo o džungli. Krdelo tabori v koči v naravi, kjer se predvsem prek igre spoznavajo s skavtskim načinom življenja. Tabor sestavljajo izleti v naravo, osnovne ročne spretnosti ter igre, ki temeljijo na vrednotah poštenja in zdrave tekmovalnosti. Prvi tabor je bil na Visokem v Poljanski dolini, kjer smo naredili prvi splav, s čimer smo pokazali svojo nagnjenost h gradnji različnih uporabnih stvari v naravi, prelevili pa smo se tudi v viteze in pokazali, da tudi najmlajšim skavtom pogum in čast nista tuja.

Četa je imela v letu 1993/1994 zimovanje na Šentlambertu, poletni tabor pa v Tunjicah. Udeležili so se tudi srečanja vseh slovenskih čet na Brezovici pri Ljubljani. Klan pa je skupaj s kamniškimi skavti organiziral duhovne vaje in srečanje za popotnike in popotnice iz vse Slovenije.

V letu 1993/1994 so v klanu ugotovili, da Slovenci premalo spoštujemo svojo tradicijo, zato so začeli obujati stare slovenske običaje. Tako so v časopisu Kvaksi vsakič predstavili kako slovensko narodno pesem in šego. Obudili so tudi običaj petja podoknic, kar je bil zametek skupine Poštenih fantov, katerih delovanje se je v naslednjih letih razcvetelo in so še danes kulturno dejavni.

Ob obljubah 8. maja 1994 pri slapu Orglice v Beli, kjer je obljubila prva skupina domžalskih volčičev in volkuljic, so voditelji in klanovci odlično uprizorili igro Kekec, pri čemer je bil Bedanec kar najbolj originalen in je mlajšim uspešno nagnal strah v kosti. Bedančevemu obisku je sledil uradni del, ki so ga z obiskom počastili tudi skavti okoliških stegov.

Z obljubami na Orglicah se stegu pridruži prva generacija volčičev in volkuljic (1994)

V stegu premierno tudi noviciat
Leta 1994/1995 so vodenje vej prevzeli še nekateri predstavniki iz vrst popotnikov in popotnic. Prvič je tako nastal še noviciat, ki združuje skavte prvega letnika srednje šole, vodila pa sta ga Bernarda Vindišar in Blaž Otrin. Blaž je z Andrejo Trontelj še vedno vodil krdelo, četovodji sta postala Marija Poljanšek in Tomaž Zore, Tomaž Schwarzbartl pa je vodil klan in bil stegovodja. Tudi mlajši popotniki in popotnice so že priskočili na pomoč voditeljem in pomagali pri izpeljavi taborov in zimovanj, sami pa so poleti odkrivali lepote Pohorja.

Spomladi so potekale obljube na Sveti Trojici, pred njimi pa so voditelji skupaj s klanovci predstavili odlično avtorsko dramsko igro o življenju na vasi in o pasteh tujine in lova za zaslužkom.

V naslednjih letih je aktivnost domžalskih skavtov, njihovih projektov in članov eksponentno naraščalo. Obljube so vedno potekale na kakšnem svečanem mestu, ki je dal obljubam še dodatno težo. V skavtskem letu 1995/1996 je za eno leto stegovodkinja postala Andreja Trontelj, kasneje pa je do jeseni leta 2003 vodenje ostalo v rokah Tomaža Schwarzbartla.

Žmohtarija 1997
V tem času smo speljali mnogo projektov, med katerimi je bila največja in najbolj uspešna Žmohtarija poleti leta 1997, kot proslavitev petletnega delovanja domžalskega stega. Zamišljena je bila kot nočna orientacija, ki so jo izvedli skavti iz Kranja z različnimi dnevnimi aktivnostmi. Na koncu so dnevne delavnice, kot so prosto plezanje, jamarsko plezanje, rafting, lokostrelstvo, jahanje, fotografska delavnica in druge, popolnoma zasenčile nočno orientacijo. Največji uspeh pa je požela proga preživetja, kjer so se voditelji, klanovci ter izvidniki in vodnice, trudili udeležence kar najpobliže  spoznati s prvovrstnim domžalskim blatom. S tem smo Domžalčani pokazali, da smo resnično Žmohtne žabe, saj nam čofotanje po blatu predstavlja svojevrsten in neponovljiv užitek.

Žmohtarija na Krumperku 1997

Poleg organizacije dogodkov smo se vedno radi udeleževali tudi dogodkov, ki so jih organizirali drugi stegi. Tako so se leta 1995/1996 domžalski skavti udeležili prvega skavtskega orientacijskega tekmovanja v Udinborštu. Bolj kot udeležba na orientacijskem tekmovanju je bil dogodek pomemben zaradi nogometne tekme skavtov iz Domžal proti skavtom iz Brezovice, seveda v težkih gojzarjih. S tem se je začela serija epskih rivalskih nogometnih dvobojev z brezoviškim stegom, ki so trajali vse do leta 2000. Ob teh dvobojih je tekel pot, včasih celi kri, o mogočnosti bojev pa je bilo vselej zabeleženo v reviji Kvaksi.

Kva'j dej?
Četa Adam Ravbar je sodelovala na vseh štirih dosedanjih taborih gorenjskih čet, imenovanih Kva'j dej?, njeni voditelji so bili vedno med glavnimi organizatorji dogodka, ki se je prvič zgodil leta 1997, drugi je sledil leta 2002, tretji 2007 in četrti leta 2012 – slednji se je odvijal na isti lokaciji kot prvi, blizu Nomnja pri Bohinju. Na Kvaj' deju 2007 je ekipa starejših skavtov iz Domžal skupaj z nekaterimi skavti iz Slovenj Gradca prvič v zgodovini taborov vseh gorenjskih čet uspela zmagati v nočni igri kraje zastave, saj so malo pred jutrom po celi seriji napadov straži le uspeli odtujiti dragocen plen – uspeh so kot edini uspeli ponoviti tudi leta 2012.

V letu 1997 se je domžalsko krdelo udeležilo prvega vseslovenskega srečanja krdel v Škofji Loki, katerega soorganizatorji so bili naši voditelji. V maju 1998 se je na Krumperku dogajalo regijsko srečanje volčičev in volkuljic v organizaciji našega stega. Udeležilo se ga je mnogo volčičev in volkuljic od blizu in daleč, uživali so v veliki igri, kjer so se z drugimi volkovi borili proti gusarjem.

S skavtskim letom 1998/1999 so na ravni združenja modre kroje zamenjali kroji oranžne barve. Kljub začetnim negodovanjem zaradi vpadljive barve so do konca leta tudi posamezni »protestniki« nase nadeli novo oranžno srajco, ki je do danes zahvaljujoč aktivnemu družbenemu udejstvovanju skavtinj in skavtov postala eden naših glavnih razpoznavnih znakov v družbi.

Jakec in druga orientacijska tekmovanja
Steg Domžale 1se od leta 1999 dalje vsako leto udeleži tudi vseslovenskega orientacijskega tekmovanja Jakec, ki je v poldrugem desetletju izvedbe postal daleč največje skavtsko orientacijsko tekmovanje na sončni strani Alp. Izvidniki in vodnice so leta 2001 zmagali v svoji konkurenci (dnevni del orientacijskega tekmovanja), leta 2005 pa je legendarna ekipa Poslanci Kozmosa v izredno težkih razmerah in hudi konkurenci z najboljšim časom in malce slabšimi veščinami na točkah dosegla drugo mesto na nočnem delu Jakca, ki je namenjen le starejšim skavtom. Sicer pa že vse od začetkov domžalski skavti na Jakcu posegajo po visokih uvrstitvah. V zadnjih letih so najizkušenejši domžalski orientacisti začeli hoditi tudi na pregovorno zelo zahtevne taborniške orientacije, katerih največji trenutek se je zgodil leta 2011 s 3. mestom Poslancev kozmosa na Zimsko nočnem orientacijskem tekmovanju (ZNOT-u) v Brdu pri Lukovici.

Zmagovalci Jakca 2001 v kategoriji IV: Jernej, Filip, Urban in Luka

Naši voditelji so se leta 1999 udeležili tudi prvega tabora vseh slovenskih voditeljic in voditeljev, imenovanega Vihar upanja. Poleg novega zagona so pridobili nova znanja in znanstva z voditelji iz cele Slovenije. Z Viharjem upanja in podobnimi dogodki, na katerih so se med sabo spoznavali skavti iz različnih krajev ter si izmenjevali izkušnje, je skavtska organizacija močno pridobivala na moči in posledični prepoznavnosti v sklopu mladinskih organizacij Slovenije.

BOKSS Domžale
Oktobra 2000 je na pobudo Bernarde Mali in Janeza Otrina nastala Bratovščina odraslih skavtov in skavtinj (BOKSS) Domžale. Njegov namen je razvijanje duhovnosti v bratovščini, spoznavanje in pridobivanje skavtskih veščin, izobraževanje članov, služenje in predvsem sodelovanje s skavti in pomoč pri njihovem delu (kuhanje, prevozi, tehnična pomoč, izvedba tem). Delovanje BOKSS Domžale je pestro, organizirajo mesečna srečanja in izhode ter dvodnevni poletni tabor. BOKSS Domžale sedaj vodi Simona Pivar.

V anale se je za vedno zapisal tudi tabor čete Dobrepolje 2001. Zvin gležnja, ugriz miši, masiven kol v trebuhu nič hudega sluteče izvidnice, nategnjene kolenske vezi, masovno bruhanje, huda alergična reakcija na pik čebele, bližnje srečanje sekire s Filipovo lobanjo – vse to so bile poškodbe, ki so kravžljale živce takratnih četovodij Mihe Batisa – »Murija« ter Ane Žerjav in ki so dobesedno vsakodnevno zahtevale pot na ljubljansko urgenco. Še dobro, da je vsaj bližnje srečanje z medvedom, na katerega so med skrivanjem sladkarij v gozdu naleteli starejši izvidniki, ostalo na prijateljski ravni.

Filmski festival Zlata žaba
Verjetno drugi največji projekt domžalskih skavtov je tradicionalni dolgoletni slovenski skavtski festival kratkih filmov, imenovan Zlata žaba. Prvič je ta dogodek speljal takratni noviciat leta 2002. Že kmalu je prerastel v dogodek celega stega, na pomoč pa so priskočili tudi nekateri bivši voditelji. Na festivalu so se vrteli filmi, ki so prestali preizkus kvalitete v predtekmovanju, med njimi so ponavadi kratki dramski ali glasbeni komični inserti. Po ogledu filmov je občinstvo odločilo, kdo si je zaslužil Zlate žabe za najboljši film, najboljšega glavnega igralca, najboljšo zgodbo in najboljše posebne efekte. Filmski festival se je premierno odvijal v Šentjakobu, nato pa je odmevnost projekta zahtevala večjo dvorano kot jo premore tamkajšnji Kulturni dom – najprej se je Zlata žaba selila v ljubljansko Ježico, na koncu pa pristala v Kulturnem domu Groblje. Častni pokrovitelj dogodka je izmišljeni lik Zlatka Mercedesa (igral ga je Peter Zabret). Gre za komični lik, katerega filozofska dobrodušnost presega meje vesolja, dogodek pa je z njegovo prisotnostjo redno često dobil tudi na zabavni konotaciji. Zlata žaba, ki je z leti prerasla v splošno poznan dogodek v slovenski skavtski srenji, se je zadnjič odvila leta 2010, ko je ob slavnostni priložnosti 10. izvedbe v goste prišla tudi popularna slovenska pevka Nina Pušlar.

Dvorana v Grobljah toplo pozdravlja Zlatka Mercedesa in njegovo spremljevalko (2004)

10. obletnica in prvi skupni tabor stega
Leta 2002, ko je naš steg praznoval 10. obletnico, je Tomaž Schwarzbartl zbral in uredil zbornik, kjer je ponovno objavljenih nekaj člankov ter slik iz tega obdobja, nekaj pa je zbranega tudi o predvojnih skavtih v naših krajih.

V skavtskem letu 2002/2003 je krmilo našega stega prevzel Blaž Otrin, ki mu je uspelo povezati skupnost voditeljev (SKVO) v skoraj neločljiv tim. Zaradi tega so projekti blesteli, voditelji pa so svojo voljo prenašali na svoje skavte v vejah in v njih vzbudili željo po vodenju in prisotnost na sestankih SKVO-ja. Konec dotičnega skavtskega leta so se vsi domžalski skavti zbrali na prvem skupnem taboru stega v Škocjanu pri Novem mestu, ki je v srednjeveško ambientacijo odet služil kot trodnevni medgeneracijsko spoznavni dogodek. Izdelane so bile tudi nove majice stega z močnim geslom »pogum in dobro srce«, ki smo se ga na naši nadaljni poti trdno oklepali. Dan pred začetkom tabora se je proslavil »večni ranjenec«, v tistem letu član noviciata Filip Firbas, ki je med krajo zastave domžalski četi z nožem globoko zasekal v svojo dlan, rezultat česar je bil večletni opozorilni krvavi madež na skavtski zastavi. A kar je najpomembneje, zastava je padla!

Prvi skupni tabor stega: Škocjan pri Novem mestu (2003)

Jeseni leta 2003 je bilo v klanu rekordno število članov, zaradi česar se je Hudi kuri pridružil še en klan, imenovan Pehar suhih hrušk. Dva klana sta delovala tri leta, nato se je stara garnitura voditeljev počasi upokojila, zamenjala jo je močna mlajša generacija, ki se je ta čas kalila v klanu, in od leta 2006 naprej kapaciteta klana Huda kura zopet zadostuje številki domžalskih popotnikov in popotnic.

Žmohtarija 2004
Tako smo leta 2004 ponovno uspeli speljati Žmohtarijo. Glavna programska voditelja sta bila Jernej Girandon in Jakob Pavli, ki sta koordinirala svojo voditeljsko skupino. Pri izvedbi celotnega dogodka je sodeloval velik del popotnikov, popotnic in voditeljev, pomagali pa so tudi nekdanji voditelji. Na Žmohtariji 2004 se je 150 popotnic in popotnikov iz celotne Slovenije za en vikend vrnilo v srednji vek. Na taboru so si v prvih dveh dneh morali zgraditi splave, na njih razpeti jadra in si sestaviti kar najbolj močan in natančen katapult, ki so ga potrebovali v veliki bitki. Ta se je zgodila zadnji dan, ko se je vseh 5 ljudstev borilo za oblast na jezeru. Blato je letelo med pomorščaki, pristaniškimi mojstri in kopno vojsko vseh narodov. Zaradi preobilice blata je včasih celo prihajalo do nesporazumov, ko se en narod ni več prepoznal med seboj. Da pa se res nihče ne bi vrnil domov čist, je potekala tudi proga preživetja, ki je seveda bila v znamenju – blata. Domžalski skavti smo tako pokazali vsem slovenskim skavtom svojo naklonjenost in spoštovanje do »žmohta« ter jih spomnili, da smo vsi enaki in da je v blatu življenje še lepše kot sicer. Nepozabni trodnevni dogodek se je odvijal v bližini Moravč, kjer so nam po težavi z zagotovitvijo tabornega prostora svoj košček zemlje odstopili tamkajšnji taborniki.

Žmohtarija 2004

Poleg organizacije Žmohtarije 2004 smo se vedno udeležili tudi podobnih taborov, ki so jih organizirali drugi stegi. Tako smo med drugim bili tudi na Briga me! leta 2001, leta 2002 na taboru Preživi (Brezovica 1), 2003 na Tu se mor'š zbudit (Slovenska Bistrica 1), 2005 na Drzni.si (Škofja Loka 2) in s tem pokazali, da nas briga, kako preživeti in si drzniti! Žal je sredi desetletja na ravni vseh slovenskih skavtov padel interes organiziranja dotičnih dogodkov, zato je v tem oziru na ravni združenja začela zevati luknja.

Mednarodni tabori
Leta 2003 je lepo število domžalskih skavtov v sklopu še večje slovenske odprave poletelo na Rowerway na Portugalsko. Nabiranje mednarodnih izkušenj je še kako dobro delo, saj se je naslednjega leta na Jamboree v Tatracor na Slovaško odpravilo do tega dne rekordno število Domžalčanov – okoli 15. Pokazali so, da smo veseli ljudje, ki smo ponosni na to, da prihajamo iz Slovenije. V naslednjih letih so posamezniki iz naših vrst postali stalni udeleženci mednarodnih taborov, v prvi vrsti gre tu omeniti predvsem Majo Bertoncelj in Tadejo Zajec, domžalski pionirki na tem področju. Na londonski Jamboree ob stoti obletnici skavtskega gibanja so se leta 2007 odpravili štirje nadobudni voditelji, dve leti kasneje je Rowerway na Islandiji znova doživel pravi naval domžalskih rutk, prisotni smo bili tudi na Rowerwayu na Finskem leta 2012.

Del domžalske odprave na Rowerwayu 2007 na Islandiji

Naša ekipa se je v letih 2007 in 2008 udeležila dirke doma narejenih vozil »Smrtonosno vozilo«, ki so ga do nedavnega vsako leto pripravljali skavti iz Komende. Nikoli nam ni uspelo stopiti na zmagovalno stopničko, vedno pa smo znali očarati s kar najbolj divjim izgledom... in seveda pogumom!

Fuzbalada
Na Fuzbaladi, mešanem skavtskem nogometnem turnirju, ki ga organizirajo zamejski skavti v Trstu, je ekipa Domžal 1 brez ženskega dela moštva odšla na turnir, si sposodila igralke nežnejšega spola pri stegu Novo mesto 1 in po izvajanju prostih strelov osvojilo nesrečno a hrabro 4. mesto. Leta 2005 pa so, zopet brez ženskega dela ekipe, a že uigrani z nežnejšim spolom Novega mesta 1, pokazali premoč na nogometnem igrišču in zlahka zmagali v finalu proti domači ekipi Trsta. Vse odtlej se domžalski klan občasno še vedno udeležuje Fuzbalade, žal pa jim uspeha iz leta 2005 do danes še ni uspelo ponoviti.

Ljubezen do nogometa fantovski del stega goji na vsakem koraku, tako je leta 2009 potekal prvi turnir generacij, na katerem so se med sabo pomerile tri generacije domžalskih skavtov – na premierni ediciji so se zmage veselili »modri starci«, danes že upokojeni voditelji letnik 1981 in starejši, z Blažem Otrinom na čelu. Tri leta kasneje so fantje znova prekrižali noge, zmaga pa je odšla v roke »golobradih mladcev« (letnik 1988-1995) pod kapetansko taktirko Simona Kastelica. Vsi prisotni smo si obljubili, da bo turnir generacij postal vsakoletna stalnica!

Skavtfest in Ranjena duša
V letu 2005/2006 je vodenje stega prevzel Miha Batis. Poleg ostalih tradicionalnih projektov smo se udeležili izbora za naj skavtsko popevko, Skavtfesta, s skupino Ranjena duša. Pesem »Zdaj sem na tleh« je s stoječimi ovacijami nedvomno pobrala nagrado občinstva, kar sicer ni bilo dovolj za skupno zmago, pač pa nas je veselila misel, da smo izvabili kako nežno čustvo in ogreli srca občinstva. Pesem je še danes popularna in je redna spremljevalka domžalskih tabornih ognjev, med drugim je bila velik hit na Kvaj' deju 2012, kjer je s svojo lahkotnostjo zlahka prebila stene domžalskih šotorov, saj so jo prepevali tudi skavtinje in skavti preostalih stegov.

Ranjena duša – avtorji  znamenitih verzov: »Dal sem pesem ti, ki v ognju vzplamenti...« (Postojna 2005)

Leta 2006 je zaključek skavtskega leta potekal v Lescah, sveta maša in slovesne obljube pa so se odvijale na ne ravno vsakdanji lokaciji – nikjer drugje kot na blejskem otoku pod duhovniško taktirko priljubljenega zaporniškega duhovnika Roberta Friškovca. Istega leta je četa Adama Ravbarja taborila v Podvolovljeku pod vznožjem Kamniško-Savinjskih Alp. Tabor je krasil čudovit jambor, ki je stal na treh podpornikih, tako da se sam sploh ni dotikal tal – proglašen je bil za skavtski jambor leta!

V letu 2006/2007 sta niti stega v svoje roke prevzela Gašper Osolnik in Maja Bertoncelj, ki sta steg vodila dve leti. Leta 2007 so se vsi voditelji v Domžalah udeležili srečanja voditeljev iz vse Slovenije z imenom Glej daleč. Prve štiri dni so imeli potovalni del skupaj z voditelji iz Kamnika in Maribora, nato pa so čez vikend  taborili z voditelji iz cele Slovenije. Poleg tega so se v drugem, skupnem delu tabora, naučili veliko novega, izmenjevali izkušnje in dobili zagon za nadaljnje zmage.

Količkanje
V letu 2006/2007 smo organizirali tudi prvo slovensko skavtsko državno prvenstvo v smučanju in deskanju na snegu, imenovano Količkanje. V hudi konkurenci smo Domžalčani nesli domov kolajni za drugo in tretje mesto v deskanju na snegu in zadovoljstvo, da je tudi ta projekt čudovito uspel. Kljub pozitivnemu vzdušju na dogodku nam Količkanja do sedaj še ni uspelo ponoviti.

15-letnica v Grobljah
Istega leta, natančneje februarja 2007, smo praznovali petnajstletnico obstoja stega Žmohtne žabe. Svečana slovesnost se je odvijala v kulturnem domu v Grobljah, kamor so prišle vse generacije domžalskih skavtov, kot tudi številni znanci in sodelavci iz prijateljskih nam stegov. Svečani program nas je popeljali skozi zgodovino žmohtnih dogodkov in proslavil naše dotedanje delovanje.

Hkrati smo v istem letu dokazali, da kljub petnajstim letom še zdaleč nismo zakrneli in neodzivni, saj smo se z ostalimi skavtskimi stegi odpravili na pomoč žrtvam poplave v Železnikih, kjer smo s svojimi rokami in voljo vsaj malce pripomogli k sanaciji sicer katastrofalne poplave. Zanimiv je podatek, da smo bili slovenski skavti za vojsko in gasilci tretja najštevilčnejša organizacija, ki se je odzvala na pomoč v vremenski ujmi najbolj prizadetim ljudem.

Domžalam se pridruži razpadel steg Vir 1
Dolgo se je govorilo, naposled se je tudi zgodilo - s skavtskim letom 2007/2008 so se našemu stegu pridružili skavti iz Vira, saj je tamkajšnji steg Vir 1 zaradi sočasne upokojitve štirih voditeljev prenehal z delovanjem. Kljub močni injekciji novih članov se večina Virjanov do slovesnih obljub konec leta v Ihanu, ko bi morali za vratove dobiti domžalske rutke, ni obdržala. V istem skavtskem letu so voditelji pod mentorstvom Jerneja Girandona uresničili dolgoletni projekt ureditve novega skladišča. Prostor v Stobu nam je odstopila domžalska župnija, novega skladišča pa se je brez dvoma najbolj razveselila družina Žajdela, pri katerih je bila dolga leta nastanjena vsa skavtska roba. Približno v istem obdobju je noviciat adaptiral tudi že močno načeto skavtsko sobo, ki se nahaja nasproti Radia Hit.

Našo ljubezen in skrb do narave izkazujemo z vsakoletno Eko akcijo. Z Eko akcijami smo začeli že na začetku poti stega. V akciji ponavadi očistimo tisti del naše občine, ki to najbolj potrebuje, večkrat pa smo na problem onesnaževanja s trdnimi odpadki opozorili tudi v mestu, s skulpturami iz smeti in stojnicami, ki opozarjajo na ta problem.

Člani stega tradicionalno vsako leto pomagamo tudi sv. Miklavžu, da uspe priti do čim več otrok, še vedno sprejemamo luč miru iz Betlehema, do leta 2007 smo se v sodelovanju z župnijo na praznik Svetih treh kraljev prelevili v glasnike miru in kot koledniki obiskovali domove ter zbirali prispevke za otroke različnih narodov, ki jim v življenju ni tako lepo kot nam.

Življenje v naravi
Že v zgodnjih letih stega so imeli naši člani vizijo o čim tesnejšem povezovanja z naravo. Velik napredek smo naredili na začetku skavtskega leta 2006, ko smo v naravi naredili naravno pečico in v njej pekli kruh in potico ter na popolnoma naravnem ražnju spekli postrvi. Spali smo v bivakih, narejenih le iz naravnih materialov. V letu 2007 se je član domžalskih skavtov udeležil tudi prve slovenske skavtske taborne šole Življenje v naravi v Kočevskem Rogu. Tako smo v letu 2008 že začeli bliže spoznavati naravo na Divjih vikendih, ki jih jev nekajkratni izvedbi vodil Lenart Girandon. V teh vikendih so poskušali starejši skavti živeti kar se da povezano z naravo. Tako so se učili izdelovanja posode, prižigati ogenj po stari indijanski metodi netenja z lokom, plesti vrvi iz koprivinih vlaken in izdelovati bivake le iz naravnih materialov. Zaradi manjka interesa so Divji vikendi danes zamrznjeni, ostaja pa ŽVN v Kočevju, ki se ga je v preteklih letih udeležilo že lepo število domžalskih voditeljev in klanovcev.

Prvi divji vikend (2008)

Spomladi in jeseni 2008 se je dvakrat odvijal Bobrov jez. To je bil projekt, pri katerem sta noviciat in klan postavila vsak svoj bivak v gozu in ga čim bolj zakrinkati, nato pa so morali v nočni igri eden drugega izslediti in mu upihniti svečo v njegovem taboru. Naslednjega dne so se v sklopu Bobrovega jeza popotnikom pridružili še volki in četa, in skupaj so se odpravili na gozdno učno pot. Bobrov jez je uril čute in izvidniške veščine sodelujočih, zato je bil prijetna popestritev skavtskega vsakdana v Domžalah.

Vseslovenski skavtski tabor - Jamboree 2008
Poletje 2008 je prineslo največji skavtski dogodek v samostojni Sloveniji – pri Podturjaku se je odvijal 1. vseslovenski skavtski Jamboree pod geslom »Norost, ki deluje!«, katerega del smo bili razumljivo tudi Domžalčani. Vsi od volkov pa do nekdanjih voditeljev in vse vmesne generacije smo se zbrali na tem edinstvenem dogodku, na katerem smo preko delavnic in zabavnih iger spoznavali domovino in dokazovali, da smo skavti vedno pripravljeni na akcijo! Projekt je zaradi velikosti žel izredno zanimanje tudi v največjih slovenskih medijih, o Jamboree-ju so tako poročali tudi na nacionalni televiziji in radiu Val 202.  Kako tudi ne, ko pa je bilo na enem mestu zbranih preko 3000 skavtov iz celotne Slovenije in zamejstva!

Leta 2008 sta stegovodji postala Lenart Girandon in Boštjan Jelovčan, slednji je za krmilom našega stega vztrajal vse do skavtskega leta 2010/2011. Lenart je postal prvi domžalski stegovodja, ki je na skavtski poti prehodil vse veje, saj se je skavtom v sklopu ene prvih generacij pridružil že kot volkec. Njegov sostegovodja Boštjan je slovel kot velik kulinarični mojster, tako je v voditeljskih letih v stegovski vsakdan vpeljal okusne jedi in nam iz glave izbil misel, da na skavtih ves čas živimo samo na račun zimzelenih jedi kot so polenta, krompir ali makaroni.

Zbiralne akcije papirja in nakup nove opreme
Leta 2009 so v redni stegovski koledar prišle akcije zbiranja starega papirja, ki ga člani vseh vej na delovnih sobotah nabirajo po celih Domžalah. Akcije so postale pomemben člen sofinanciranja stega, sploh po vseh pretečenih letih, ko je orodje in opremo že načel zob časa in se je pojavila potreba po nakupu novih stvari. V naslednjih treh letih si je steg prav na račun zbiranja papirja lahko privoščil dva gumijasta čolna, tri jamboree šotore (ki jih je četa potrebovala bolj kot puščava vode!), z novimi smo zamenjali tudi dotrajane sekire in žage.

Zbiralna akcija papirja (2010)

Leta 2009 je peščica naravi predanih skavtov iz vrst še vedno aktivnih in nekaterih že upokojenih voditeljev in klanovcev ustanovila projektno skupino Hokahei, ki v navezi s SVKO-jem občasno pomaga pri nekaterih stegovskih projektih. Hokahei-jevci so v četi dve leti intenzivno predstavljali skavtske veščine, njihov največji dosežek na stegovski ravni pa je organiziranje prve orientacije Sever.

Orientacija Sever
Sever se je prvič odvijal leta 2010, ko je pod svojo streho za en dan združil sosedske čete iz Komende, Kamnika, Homca in Domžal. Dogodek je uspešno zaživel in odtlej letno krožno kolobari - vsakič ga organizira drug steg, z vsako naslednjo edicijo pa tudi širi svoje meje. Na orientacijo smo namreč v tesnem sodelovanju z soorganizatorskimi stegi začeli vabiti gostujoče stege, razširili smo jo tudi na klanovski del, tako se je leta 2012 v Kamniku Severa udeležilo že okoli 200 skavtov. Do zdaj so se našemu vabilu že odzvali skavti iz Škofje Loke, Kranja in Moravč, blagovno znamko orientacije pa imamo v planu širiti tudi v prihodnje.

Stegu se pridružijo bobrčki
S skavtskim letom 2010 se je v Domžalah ustanovila kolonija bobrčkov, najmlajše skavtske veje, namenjene otrokom prvega in drugega razreda osnovne šole. Mladi bobrčki in bobrovke se preko igre in spoznavanje gozda učijo osnovnih vrednot skavtskega življenja. Vrhunec leta tako kot pri drugih vejah nastopi s poletnim taborom, na svojega prvega se je bobrovska kolonija julija 2011 odpravila v Sečovlje. Prva voditelja novoustanovljene veje sta bila Urška Mali in Peter Zabret. Domžalski steg je bobrčke medse sprejel v sklopu prvih stegov v Sloveniji, še več, pobuda za najmlajšo vejo je izšla prav iz naših vrst. Stalno in vzorno delovanje vseh vej, veliko število aktivnih skavtinj in skavtov, redno izhajanje internega glasila Kvaksi, urejene finance in ostala dokumentacija ter nenazadnje vpetost vidnejših domžalskih skavtov v dogajanje na ravni združenja so najlepši dokazi, da je domžalski steg v tem času eden (naj)močnejših v Sloveniji.

Prva generacija bobrčkov in bobrovk na poletnem taboru v Sečovljah (2011)

Prvo skupno zimovanje stega
V začetku leta 2011, ko je mila zima po celi Sloveniji skoparila s snegom, se je zgodilo prvo skupno zimovanje stega. Žmohtne žabe smo se odpravile v Kočevski Rog v prenovljeni Skavtski okoljski center (SOC), kjer je bilo zaradi visoke nadmorske višine kljub vsemu kar nekaj snega. Sproščeno vzdušje na trodnevnem dogodku je pokazalo, da je steg lačen medsebojnega druženja. Mnogim bo zimovanje ostalo v spominu tudi po dolgotrajni hoji, saj so morali udeleženci narediti lepo število kilometrov, da so se po zasneženi poti prebili do želenega cilja – tople notranjosti SOC-a.

20-letnica Žmohtnih žab
V skavtskem letu 2011/2012 je stegovodske vajeti v svoje roke vzela Urška Mali – ki je prav tako kot Lenart po skavtski poti začela stopati že kot volkuljica v džungli. Dotično skavtsko leto bo v spominu ostalo po 20-letnici delovanja, ki smo jo Žmohtne žabe obeležile z drugim skupnim taborom stega na Jelovici. Trodnevni dogodek je rahlo skazilo deževno vreme, ki je onemogočilo celostno izvedbo zastavljenega programa, vseeno pa so se udeleženci v olimpijskem duhu pomerili v štafetnih igrah in se spopadli s progo preživetja. Druženje je vrhunec doživelo zvečer drugega dne z rojstnodnevno torto, dobili smo tudi povsem nove majice stega, še zadnji člen v mozaiku prenove celostne zunanje podobe Žmohtnih žab. Dve leti pred tem smo namreč izdelali sploh prve puloverje stega v prepoznavni flourescentno zeleni barvi, nadalje je tudi spletna stran doživela konkretnejšo prenovo, tako da 20 let po ustanovitvi Žmohtne žabe tudi navzven delujemo kot urejen steg, ki se mu za prihodnost ni treba bati.

Skupni tabor stega ob 20-letnici delovanja (Jelovica 2012)

Prvo julijsko nedeljo leta 2012 je v domžalski župnijski cerkvi Marije Vnebovzete svojo novo mašo daroval Gašper Otrin. Gašper je bil v devetdesetih letih prejšnjega stoletja zagnan domžalski volčič, izvidnik in popotnik, nekaj časa celo urednik Kvaksija, kot tak je v svoji generaciji pustil močan pečat, zato smo se njegove nove maše udeležili tudi domžalski skavti. Da rek »enkrat skavt, vedno skavt« zares drži, lahko potrdi tudi Gašper, ki ga je življenjska pot odnesla v Italijo, kjer kot duhovni asistent deluje med torinskimi skavti.

Avgusta 2012 se je na Primorskem pod geslom Ogenj v meni odvijal nov tabor voditeljev, na katerem je tudi domžalski SKVO iskal motivacije za prihodnje delo in navezoval nove prijateljske vezi s sovoditelji iz cele Slovenije. Potovalni del tabora smo odhodili skupaj s škofjeloškimi, dobrepoljskimi, črnomeljskimi in slovenjgoriškimi voditelji.

Z naslednjim skavtskim letom je vajeti v svoje roke počasi začela vzemati nova glava stega, Petra Stražar, dolgoletna voditeljica popotnikov in popotnic. Jesen 2012 so z zmago na logaškem Jakcu zaznamovali naši izvidniki, da pa uspeh ni bil naključen, so z novim skokom na najvišjo stopničko potrdili še spomladi na četrti izvedbi orientacije Sever, ki se je odvijal v Homcu.

Žmohtarija 2013
Avgusta 2013 se je v neposredni bližini Moravč odvila tretja Žmohtarija, prvi večji projekt domžalskih skavtov po več letih. Žmohtarijo je skozi celotno skavtsko leto pripravljal klan Huda kura pod poveljstvom Gregorja Stražarja, na trodnevnem dogodku pa so popotniki in popotnice iz celotne Slovenije skozi romantično, na trenutke tragično zgodbo o Saliji in Alfonzu spoznavali čarobno privlačnost blata, pa čeprav v ekstremnih temperaturah, ki so tiste dni ožemale slovensko grud. Zabavni večeri, praktične delavnice, pot preživetja, povratek sedaj že legendarne Ranjene duše in zaključna velika igra so navdušili skoraj tromestno število udeležencev.

Žmohtni utrinek iz poti preživetja (Žmohtarija 2013) - ena od kandidattk za skavtsko fotografijo leta

Skavtinje in skavti stega Žmohtne žabe, Domžale 1, smo imeli vedno mnogo idej, ki smo jih učinkovito uresničili in ni se bati, da tako ne bi bilo tudi v prihodnje. Čaka nas še mnogo novih izzivov, ki nam jih prinaša tako čas, v katerem živimo, kot tudi nadobudnost mlajših skavtinj in skavtov v našem kolektivu. Brez obotavljanja pa lahko napovemo, da bo rdeča nit – bližje spoznavanje z blatom – vselej ostala enaka!

Mlajša generacija domžalskih skavtinj in skavtov – naš up in naša bodočnost!

Tekst: Urban Bolta in Lenart Girandon

Voditelji v domžalskem stegu nekoč in danes:
Batis Miha, Beno Ana, Berlot Lučka, Berlot Špela, Bertoncelj Maja, Bevk Darja, Bolta Urban, Burja Tone (duhovni asistent, v nadalje: DA), Cerar Tadeja, Česen Tone (DA), Drča Andrej, Drča Janez, Firbas Filip, Girandon Jernej, Girandon Lenart, Graj (Poljanšek) Marta, Guček Boštjan (DA), Hauptman Valerija, Herle Poljanšek Lucija, Hočevar (Žerjav) Ana, Hočevar Tadej, Hrovat Meta, Jeglič Simon, Jelovčan Boštjan, Jezeršek Ana, Jezeršek Grega, Jezeršek Nejc, Kališnik Katarina, Kastelic Jerneja, Kastelic Simon, Kompare Tone (DA), Košir Miloš (DA), Kvaternik Janez (DA), Leskovar Mitja (DA), Mali (Vindišar) Bernarda, Mali Matevž, Mali Urška, Mamuzič Karli, Müller Matevž, Osolnik Gašper, Otrin Blaž, Peterlin Barbara, Petrišič Nikolaj, Pirnat Luka, Poljanšek Janez, Poljanšek Marija, Rožman Blaž, Rožman Petra, Schwarzbartl (Lebar) Tjaša, Schwarzbartl (Pohlin) Nuša, Schwarzbartl Peter, Schwarzbartl Tomaž, Stražar Gregor, Stražar Petra, Šimenc Janez (DA), Štih Damjan (DA), Šuštar Špela, Tomažin Gašper, Topole (Kastelic) Jerneja, Trontelj Andreja, Trontelj Sara, Verhovc (Trontelj) Barbara, Vindišar Primož, Vodušek (Šrekl) Blažka, Zabret Peter, Zajec Tadeja, Zidanšek Otrin Klara, Zore Tomaž, Zupanc Gregor, Žajdela Urban, Žankar Mateja.