Že več let se vsakega avgusta v Kočevju odvija ŽVN 1, na katerem udeleženci spoznavajo oziroma obnavljajo znanje osnovnih skavtskih veščin, ki nam na skavtski poti služijo vsakodnevno. Lansko leto sem se skupaj z Lučko in Simonom tudi sam udeležil celotedenskega dogodka, znanje katerega je moč nadgraditi na drugi stopnji šolanja. V nasprotju s prvo stopnjo je druga sestavljena iz treh vikendov, ki zajemajo vse še neobdelane letne čase: pomlad, jesen in zimo. V petkovih popoldanskih urah smo se tako v Cerknici dobili z ostalimi somišljeniki in inštruktorji, in zabava se je pričela!
 |
| Udeleženci in inštruktorji ŽVN 2 v letu 2013 |
Petnajsterica udeležencev, večinoma znanih obrazov iz teh in onih preteklih skavtskih dogodivščin, se je morala ob prihodu na travnik, kjer smo preživeli celoten vikend, najprej spopasti z gomilo šotork in jih mehansko predelati v ogromen bivak za vse. Kljub matematičnim zapletom v obliki »L« preloma, s katerim smo podolgovato dvokapno strukturo prepognili na dve polovici, smo se z izjemo časovne komponente odrezali zelo dobro. Medtem je že padel mrak in z njim prvi resnejši paket dežja, rednega spremljevalca celotnega vikenda. Zbrani pod streho ogromne plahte smo po večerji preostanek energije izpihali v hladno noč. Krivi so bili kosi lipinega lesa, katerega smo s surovo močjo podpihane žerjavice dolbli vse do oblike večnamenske posodice. Eni bolj, drugi manj intenzivno.
Sobota je prav tako minila v znamenju dežja, zaradi česar so bili primorani inštruktorji Manca (Cernica 1), Lenart (Domžale 1) in Marko (Logatec 1) celo sproti prilagajati program. Pokazali so nam tehniko netenja ognja z lokom, izdelovanje vrvi iz steblov koprive in izdelavo vrše iz vrbinih vej. Kosilo smo si po skupinah spekli v različnih tipih ognjišč, v nasprotju z našimi želodci pa so nastradali predvsem zajec in pa polži. Kljub občasnim etapnim premorom je dež že počasi načenjal suhi staž naših oblačil, najhuje pa je bilo to, da so tudi šotorke kot glavni gradnik našega bivaka počasi začele prepuščati posamezne, nič slabega misleče kapljice. Žal se je že pošteno obrabljena šotorka znašla tudi nad mojo glavo, zato sem deževno noč na nedeljo bolj kot ne prebedel. Če je bil noč pred tem ta nesrečnik Primož (Dobrepolje 1), sem bil magnet za vse odvečne kapljice drugo noč torej kar sam.
 |
| Nedeljsko dopoldansko presenečenje: poplavljen taborni prostor |
Nedeljsko jutro je uslišalo naše molitve in ob skorajšnjem koncu vikenda prineslo premierne sončne žarke. Opogumljeni in z soncem obsijani smo zagrizli v breg bližnjega gozdička in se v dveh skupinah lotili izdelovanja bivaka. Prva je zgradila stražni bivak za mrzle zimske razmere (prav takšen verjetno še vedno stoji skrit nekje globoko v želodniškem gozdu), druga skupina pa je po SerHejinih merilih zgradila »optimista«, preprost tip bivaka za eno osebo.
Nato se je zgodilo! Iz doline je prišel Mancin klic na pomoč, ki je medtem že reševala poplavljeno opremo. Zaradi večdnevnega deževja je namreč bližnji potoček Cerkniščica prestopil bregove in si strugo razširil točno čez sredo našega tabora! Epskemu prizoru kljub vsemu njegovemu zlu kakopak ni uspelo izbrisati nasmehov z naših obrazov. Vso opremo smo prestavili na varno in ob nekoliko skrajšanem popoldnevu ob joti zaključili skupno druženje. Še en nepozaben skavtski vikend in še ena potrditev več, da so skavtske veščine zakon! Hvala celotni ekipi za super vikend, pa na svidenje znova septembra!