Počitniški urnik v klanovski program ponavadi prinese nekaj premora, letos pa nas je na prvi pravi dan počitnic Ana povabila k njim domov v Žeje na kosilo.
 |
| Je treba še solato zrihtat! |
Dobili smo se že pred tretjo uro, ko smo bili vabljeni na kosilo. Na okoliškem travniku smo iz kopriv, kislic, detelje, smrdljivca, bukovih in lipinih listov nabrali pravo "gozdno" solato, s katero smo popestrili kosilo.
 |
| Še zadnje kuharske finese... |
Ana nam je postregla s kulinaričnimi dobrotami tisoč in ene barve in okusa, žal pa zaradi prirojene moške apatije glede prefinjenosti okusov težko opišem, kaj vse je bilo na mizi. Šlo je po grlu vse do želodca in bilo je dobro, to je vse kar šteje. Meso, omake in različne priloge so hitro izginjale iz mize vse do trenutka, ko smo prerešetani z ugodjem vsi v en glas zavpili: "Dobro je bilo, Ana!"
 |
| Le kdo bi se ga branil? Dobrega kosila namreč! |
Po posladku smo šli na zrak in na bližnjem grišku opazovali Urbanove in Želodove padalske vaje, predno smo se poslovili ob skodelici dobre kave. Hawk, govoril sem!