Po uri vožnje do Visokega se je moder Clio kmalu ustavil v vasi, ki bi jo morale osebe z zaključeno osnovnošolsko stopnjo izobrazbe poznati iz Tavčarjevega zgodovinskega romana Visoška kronika. Vendar pa v Cliu niso bili trije turisti, ki bi si želeli spoznati to zakotno vas. Bili so trije v temne barve napravljeni kradljivci, ki so se okoli pol polnoči že približali taboru.
 |
| Taborni prostor na Visokem |
Urban jo je kmalu hitro mahnil v bližino šotorov, še hitreje pa je pritekel nazaj, saj mu je sledila postava s svetilko, za katero lahko sklepamo, da je bil stražar. Po malo manj prijetnem začetku sem nepričakovano srečal Tadeja, ki se je bil prav tako primoran zateči v zaledje. Skupaj sva poizkusila iz druge strani, poizkus pa se je končal daleč stran od tabora. Po še nekaj ne preveč resnih poizkusih je Urbanu končno uspelo priti v bližino jambora, žal pa je bilo s tem kraje zanj konec, saj je končal v objemu straže.
Ker sva ostala samo še Tadej in jaz, sem se odločil, da bom situacijo dobro premislil, zato sem se ravnal po reku Dalai Lame: "Spanje je najboljša meditacija". Ta je bila na žalost bolj kratka in le s težavo je padla odločitev, da udarim še enkrat. Ura je bila okoli štiri zjutraj, kar je pomenilo da se bo počasi začelo daniti. Ponudila se je priložnost in kmalu je iz tabora stekla postava, ki je v roki držala vodovo zastavico. Ker bi lahko rekli da je šlo za lahek plen sva se poslednja kradljivca odločila, da bova napadla še enkrat, tokrat hkrati. Na vrsti je bila glavna zastava. Straža se na napad ni odzvala preveč prepričljivo in kmalu sem bil z zastavo že pri modrem Cliu. Ker je bilo tam močno dolgčas, so me noge še enkrat ponesle do tabora. Straža je bila prepočasna in zbirki smo dodali še eno vodovo zastavico.
 |
| Trumfalni "trio adijo" |
Na vrsti je bil kratek spanec pod bližnjim kozolcem, potem pa pot do tabora, kjer je že čakal Urban. O odkupnini lahko rečemo, da je bila običajna, v skavtski sobi bo odslej še ena vijolična vezalka več, zajtrk je bil dovolj kraljevski in naši želodci dovolj polni. Breznica se je izkazala za zahtevno, vendar dobro in pošteno stranko, tako da jo z veseljem še kdaj obiščemo, lahko tudi v večjem številu.