Tole pišem kar danes. Do konca (fizično) zmatrana, moji možgani pa so po nekaj tednih neumornega dela za ustanovo, ki jo kličemo šola končno spet zares živi. Moram priznat, da (sicer zaradi težav s koleni) že zelo, zelo (šteto v letih) nisem toliko tekla! Pa ne samo tekla. Govorim tudi o nepozabnih igrah, obljubah, Sveti maši, hrani, ter vsesplošnemu škropljenju z vodo, v katerem je bil udeležen prav vsak, ki sliši na »skavt/inja« in je bil na čudovito, sončno soboto 30. maja leta gospodovega 2015 na obljubah in zaključku leta Žmohtnih žabic iz Domžal.
Že zjutraj, ko nas je v posteljah pobožalo sonce, je bilo jasno, da dan ne bo navaden. Siva pot nas je ob nadaljni sončni spremljavi popeljala proti Dolenjski in sicer na (skorajšnji) otoček blizu Litije. Po nas je že hrepenel travnik, zato mu nismo delali skomin in prav kmalu pogumno začeli naš dan skupaj še z nekaj starši.
Izvedeli smo, da se je napol slepa kača Kaja zmotila in namesto banderloga pojedla kar bobra! To se nam je zdelo naravnost grozljivo! In ker je bober dober, volki dobro lovijo, četa je vedno pripravljena, smo klanovci le še zaželeli srečno pot in se lotili reševanja bobra iz Kajinega dolgega telesa. Razdelili smo se v skupine in sicer tako, da je bila v vsaki skupini pravično zastopana vsaka veja. Da pa smo kasneje lahko uspešno rešili bobra in Kajo smo se morali prej še temeljito pripraviti. Po skupinah smo za kačo Kajo najprej napisali pesmico, da bi jo uspavali, zakurili smo ogenj, na njem skuhali čaj, da bi ji pomirili razdražen želodec in izdelali klešče, da smo lahko bobra uspešno povlekli iz trebuha. Na zadnji točki nas je pričakal pajek Zig Zag, ki nam je s pomočjo azimutov razložil kje kačo Kajo pravzaprav najdemo. Zavlekla se je namreč globoko v gozd, pa še zaradi varovalne barve jo je bilo težko najti. Skupina 2 jo je našla prva in uspešno izvedla misijo ter rešila bobra.
Naša srca so vztrepetala v izpolnitvi, naši pogledi pa so se sprehodili do mesta, kjer je sedaj Špela zahtevala pozornost zase. Dobili smo navodila za pripravo na mašo in kaj kmalu so začele padati ideje o pozdravu miru, zanimivih prošnjah in iskrenih zahvalah. Tudi kitaristi so poleg nog ogreli še prste, nekaj klanovcev in izvidnikov pa je pripravilo oltar. Voditelji so med tem pripravili vse potrebno za obljube, katerih slutnja je že delala elektriko v zraku! Zgoraj omenjeni virtuozi so nato sprva z nekaj puncami, nato pa z vedno večjo množico začela vežbati mašne pesmi. Prav kmalu je bilo vse nared za mašo in lahko smo začeli. Gospod župnik nam je med pridigo razložil, zakaj in kako pri skavtih uporabljamo pas, zapestnico ter obliže (beri flajštre – če rečeš fjašter je že pol pozdravljeno, nas je razsvetlil). Nato je sledil glavni, bistveni del, katerega smo evforično čakali vse leto. Naše združenje je postalo bogatejše za nove generacije skavtov, ki so slovesno obljubili. Oni pa so postali bogatejši za življenjsko izkušnjo in lepo, novo ali pa dopolnjeno rutko.
 |
| Kolinija bobrov in bobrovk se je z obljubami še povečala |
Dobili smo okoli 12 novih bobrov, 15 novih volkov, 6 novih izvidnikov in vodnic, ter, po dolgem, dolgem času, kar tri čisto nove klanovce. Klici so bili glasni, vzpodbudni še bolj. Po daritvi svete maše pa smo seveda poskrbeli še za telo. In to tako, kot se spodobi. Jedli smo kruh, meso, še več zelenjave, ni manjkalo peciva, celo sladoled smo dobili! Ob prijajočem prehranjevanju smo se prijetno družili, nekateri skakali po travniku in potoku (beri volki in bobri), nekateri ležali na plahti in se nazaj nasmihali sončku (beri klanovci), nekateri pa (beri starši) izkoriščali možnosti abstraktnega razmišljanja.
 |
| Žmohtne žabe na obljubah 2015 |
Ker pa skavtski dogodek ni zares skavtski, če ne odigramo runde ali dveh rovarčka, smo kaj kmalu že noreli po travniku in se pojali za tem preprostim obročem iz vrvi, ki navduši še tako trdosrčnega opazovalca, da se pridruži. Seveda smo zaradi hitrega premikanja nog in močnega sonca potrebovali tudi pijačo in ohladitev, kar se je sprevrglo v pravi mali Atlantis pri Litiji. Šli smo do konca. Še Urban, ki se je dolgo hrabro upiral ni mogel ubežati neutrudljivm nogam malih in malo večjih bobrov in volčičev, pa tudi klanovci in izvidniki niso ravno izostali v vsesplošnem »špricanju« in zalivanju. Bolj mokri kot smo bili, smo bili samo veseli. Še nekajkrat smo si podali rovarčka, nato pa je napočil čas odhoda. Zavzeto smo pospravili, se napokali v jeklene konjičke in po vsem možnih različnih cestah odpeketali domov, večina tudi mimo Konja.
Bil je še eden tistih dnevov o katerih bomo pripovedovali svojim zanamcem in zaradi njega še bolj vroče komaj čakamo – POLETNE TABORE!
Pa trden jez, dober lov, srečno pot in bodite pripravljeni – do oktobra, preljubi!