Akcijo sledenje organizira projektna skupina SloWolf, ki je nastala kot plod troletne raziskave volkov na Slovenskem, med partnerji Univerzo v Ljubljani, Zavodom za gozdove Slovenije in Društva za ohranjanje, raziskovanje in trajnostni razvoj Dinaridov – Dinaricum. Cilj projekta je dolgoročno ohranjanje populacije volkov, njihovega glavnega plena in življenjskih prostorov v Sloveniji ter izboljšanje njihovega sobivanja z ljudmi. Del obsežnega projekta pa smo poleg strokovnjakov na terenu predstavljali tudi prostovoljci, ki nas omenjena tematika zanima.
Sledenje volkov je najlažje izvedljivo pozimi, ko sneg pobeli pokrajino in je njihove sledi izslediti veliko lažje kot v ostalih letnih časih. A še pred samim skokom v naravo so nas prostovoljce aktivirali že ob začetku zime v eni od predavalnic Biotehniške fakultete, kjer so nam strokovnjaki na področju zveri predstavili osnovne značilnosti volka, idejo same akcije in seveda postopek odvzema kakršne koli volčje sledi v naravi, ki bi nas lahko privedla do njegovega DNK vzorca.
V soboto, 19. januarja, po koncu obilnega sneženja, se nas je tako okoli 15 udeležencev zbralo na parkirišču ljubljanskega živalskega vrta, porazdelili smo se v skupine po tri in oddrveli vsak na svoje določeno območje. To seveda nismo bili vsi udeležeci akcije – ostale ekipe so se zbrale v Idriji, Kočevju, Ribnici, Kranju, Postojni… vseh skupaj nas je bilo preko sedemdeset. Porazporejeni smo bili po teritorijih, kjer se volčji tropi gibljejo najpogosteje.
 |
| Volčje sledi v snegu, kakršne smo iskali, a jih nismo našli |
Trojka, ki sem jo sestavljal, smo se odpravili na gozdnato področje severno od Predjame, torej na vzhodno stran Nanoške planote. Dopoldne je bilo sveže, a mrzlo, posvetilo je tudi sonce in nam na lica priklicalo nasmeh. Ja, za nekoga, ki prebiva v Ljubljanski kotlini, je v mrzli polovici leta že žarek sonca lahko razlog za prešerno voljo! Ko smo dospeli na nekaj kvadratnh kilometov veliko področje, ki smo ga morali pregledati, smo začeli s hojo po gozdni krajni cesti in podrobno pregledovali vse živalske sledi, ki so iz splužene ceste skrenile nazaj v gozdna prostranstva.
Izsledili smo številne srne in kopico drugih živali kot so veverica, jelen, jazbec, divja svinja… tako zelo želene volčje sledi pa od nikoder! Druga polovica naše obkrožitve dobljenega teritorija je bila fizično napornejša – gazili smo po okoli polmetrskem snegu, zato je bilo ob vsem vloženem naporu razočaraje ob dospetju do avta, s čimer smo sklenili krog okoli našega teritorija, toliko večje. Sorazmerno malo stopinj v naših gozdovih pogostih živali je pričalo, da je zapadli sneg še čisto svež, zato je bilo utopično pričakovati, da bomo naleteli na kakšno volčjo sled. Ob koncu nekajurne akcije je bil tako v grlu prisoten velik cmok, saj v skupno zakladnico vseslovenskega sledenja naša skupina ni prispevala nobenega volčjega vzorca.
Šesti skavtski zakon pravi, da skavt spoštuje naravo in vidi v njej božje delo. Menim, da kljub doslednemu upoštevanju tega zakona skavtinje in skavti premalo pozornosti namenjamo gozdnim živalim in stezosledstvu, zato je bila udeležba na tej akciji zame zelo koristna in poučna. Upam, da se mi v prihodnje iz skavtskih vrst pridruži še kdo!
Avtor vseh članku priloženih fotografij je Miha Krofel, ki se mu ob tem zahvaljujem za dovoljenje za objavo.
Urban Bolta – Pravični rakun