Kdo: Urban B., Gregi, Jakob, Urška, Domen, Meta, Simon K., Janez, Cime, Jošt, Tine
Kje: Dolenje Kronovo, otoček na Krki
Kdaj: 8. 7. 2012
Komu: četi iz Slovenskih Konjic 1
Tako smo tudi mi že po slabi uri vožnje začutili, da poti ne bomo zmogli v enem kosu, zato je Otočec prišel ravno ob pravem času. Pretegnili smo si roke in noge, se začeli navajati na dolenjski zrak ter spočili oči na lepotah gradu in okolice. Bilo je lepo, a pred nami je bila pomembna naloga, zato se nismo preveč zadrževali in naslednji trenutek smo bili že parkirani ob cerkvi v vasi Dolenje Kronovo. Ker nam nestrpnost ni dala miru, smo karseda hitro poskakali iz kombija in se napotili proti tabornem prostoru. Kaj kmalu smo ugotovili, da bo noč mokra, kajti tabor je bil na otočku sredi reke Krke, čez pa ni bilo postavljnega nobenega mostu. To nas ni prestrašilo, prav nasprotno – vsi navdušeni smo se sezuli in zapodili na drugo stran. A glej ga zlomka, komaj se je prvi dotaknil obale na drugem bregu, že se je nekaj metrov stran pojavila postava. Kakor da se ni nič zgodilo, smo se počasi vrnili k našim obuvalom. Kot se je izkazalo je prišel nekdo od voditeljev, tako da še ni bilo bojazni, da bi kdorkoli od stražarjev slutil o našem nočnem obisku. Prijazno nas je pozdravil in celo povedal, da je nekaj metrov višje ob reki še en vhod v tabor, kar je bila vsekakor dobrodošla informacija. Mi smo se potem odpravili nazaj k cerkvi, kjer smo sproščeno klepetali in vnesli čimveč zalog energije za čez noč.
Nekaj čez deveto uro (zvečer kakopak) se nam je nekaterim zazdelo, da je čas še za eno izvidnico. Pri prvem vhodu je tokrat potekalo brez težav. Vseh pet nas je prišlo čez, potem smo šli malo bližje tabornim zgradbam, poslušali glasove nekaj vodnic, se odtihotapili nazaj ter zabredli v Krko proti drugemu vhodu. Tudi tega smo hitro našli, se povzpeli na breg, zakorakali pogumno naravnost v eno od vodovih kuhinj in … bili opaženi. Ponovno! Umirjeno smo se odmikali stran od svetilke, ki nas je osvetljevala in se spet umaknili v zavetje dolenjekronovske cerkve. Zavedali smo se, da bo sedaj vse težje, ker nas bodo pričakovali, a nismo se vdajali nejevolji. Nekaj časa smo še poležavali na travi, potem pa se pripravili na začetek nočne igre. Vsak je oblekel svoje najljubše hlače za krajo zastave in obul svoje srečne čevlje. Počasi smo se odpravili po klančku navzdol.
Ker se nam je zdel prihod čez glavna prehoda preveč enostaven, smo se Urban, Domen, Jakob, Urška, Meta in jaz podali naprej ob bregu, da bi našli še kakšen prehod na otoček, Jošt in Gregi pa sta šla okoli po desni strani. Mi smo hodili po travi pa med koprivami, preskočili ograjo in končno našli eno obetavno priložnost. Pritok Krke, v katerega smo pogumno zabredli, je sprva izgledal zelo pohlevno, vendar smo po nekaj deset metrih ugotovili, da bo voda kmalu vsem čez glavo, zato smo se prebili na drugi breg potočka in se odpravili naprej. Na vsake toliko je se je zdelo, da smo končno našli primerno mesto za prehod na drugo stran, a so nas enkrat ustavile ogromne koprive, drugič greznica pa spet in spet pregloboka voda. Preden smo se zavedali, smo prehodili že celotno razdaljo otočka in ko smo od daleč opazovali njegov zadnji konec, smo ugotovili, da je čas za povratek k cerkvi. Nekje v tem času sta Jošt in Gregi pogumno lazila ob bregu, se borila s strmim pobočjem in na koncu pristala med nekajmetrskimi koprivami, ki so bile znak za umik. Tako smo se okrog pol druge ure vsi našli nekje blizu prvega prehoda na drugo stran in si izmenjali slabe izkušnje. Prva straža je že sladko spala, mi pa nismo prišli niti na otoček, dobili pa smo samo vodo v žepe in srbečico od kopriv. Nič kaj obetaven začetek.
Očitno je bil čas za nov načrt. 'Kar bo pa bo' smo si rekli, se podali v reko in se spet razdelili na dva dela. Jaz in Domen sva šla proti vhodu, kjer so bile kuhinje, Urban, Gregi, Jošt, Urška, Jakob, Meta in Tine pa kar proti glavnemu vhodu. Njim je kmalu uspelo priti povsem blizu tabora, kjer so se razkropili, midva pa sva tudi hitro odkrila, da na drugem vhodu ne bova prišla notri. Soj svetilk je svetil nevarno blizu, zato sva se odločila, da poizkusiva srečo in se odpraviva še malo naprej, če bi bilo kje kakšno primernejše mesto za vstop na otoček. In sva ga našla, popoln vhod z možnostjo prehoda iz ene na drugo stran, dobrim pogledom proti taboru in celo brez kopriv. Komaj sva se namestila, da bi preučila situacijo, že se je iz okolice šotorov zališalo topotanje nog, nekaj vzklikov, svetilke so oživele in proti nama so se začele premikati postave. Iz previdnosti sva se umaknila malo bližje bregu, malo počakala in nato proti nama poklicala Urbana, ki je v levi roki nesel eno od vodovih zastavic. Led je bil prebit. Opogumljeni smo potem šli še vsak po eno zastavo in čez slabe pol ure smo bili pri cerkvi že s petimi vodovimi zastavami. Na žalost smo ostali brez dveh rutk, a nič zato, brez žrtev pač ne gre.
Seveda pa ne bi mogli mirno spati, če ne bi poskusili dobiti še katere od glavnih zastav. Odpravili smo se nazaj na prejšnjo lokacijo in od daleč opazovali stražo. Svetilke ob jamboru pa okoli šotorov in ogenj, na katerega očitno popolnoma pozabili zaradi vseh naših akcij v prejšnjih dveh urah. Minute so minevale, dodatni stražarji so šli počasi spat, nas je vedno bolj zeblo, jutranja zarja pa se je vedno bolj bližala. Časa za neopazen prihod v bližino jambora je bilo vedno manj, zato smo se odločili, da se razkropimo in udarimo z več strani. Sam sem se plazil po sredini, opazoval Urbana na moji desni ter poskušal biti čimbolj negiben, ko je v mojo smer posvetil kakšen snop svetlobe. Počasi sva napredovala, ostalo nama je verjetno še okrog 50 metrov, ko se je spet zaslišalo topotanje in glasen vzdih straže. Bilo je dovolj, da smo vsi naenkrat planili proti glavnima zastavama. Šest nas je obkolilo jambor in dva stražarja. Eden za drugim smo tekli mimo, Urbanu je že uspelo prerezati vrvico, vendar je bil eden od stražarjev dovolj hitro zraven, da jo je nazaj povezal. Drugemu je uspelo ujeti še enega od naših kar pa nam ni vzelo poguma. Tekli smo sem in tja, se izogibali stražarjema in poskušali izpuliti eno od zastav. Potem pa je prišel odločilen trenutek, ko se nam je vse poklopilo – Urban je spet spretno zamahnil, vrvica se je strgala, Jošt je pograbil slovensko zastavo ter začel teči. Stražar, eden najmlajših na taboru, se je pognal za njim, tekel kot verjetno še nikoli, a tudi Joštu je gorelo za petami, zato se ni dal. Po dobrih 50 metrih je predal zastavo meni, da sem potegnil kolikor sem še lahko in zastava je bila na varnem, z njo pa tudi vsi napadalci, ki smo se razkropili v vse smeri. Naši zbirki pri cerkvi sta se tako priključila še ena vodova in glavna zastava kar je bilo dovolj, da smo si zaslužili vsaj uro ali dve spanja. Zaradi vsega vznemirjenja je bilo kar težko spati, zato so nekateri kartali, drugi pa smo se premetavali v spalkah in zatiskali oči kolikor se je dalo. Le nekaj minut pred budilko pa je prišlo novo presenečenje, saj sta Tine in Domen presenetila nepozorno jutranjo stražo in nam prinesla še skavtsko zastavo. Tako smo imeli popolno bero vseh osmih zastav!
Nekaj minut pred sedmo smo se vsi skobacali iz spalk, se pretegnili, ponosno premerili naš plen in se počasi odpravili proti taboru, na poti pa razpravljali o želeni odkupnini za vse zastave. Naše zahteve so bile vezalka, pošten zajtrk in pa, da nas suhe spravijo na drugi breg Krke, obenem pa smo pohvalali stražo, da so stražili v tišini in se borili kolikor se je dalo. Straža in voditelji so se strinjali, da si zaslužimo vse našteto in nam res izpolnili vse želje.
 |
| Suh prehod čez Krko je bil eden izmed pogojev za vrnitev zaplenjenih zastav |
Tudi gostitelji so si zaslužili en glasen a zigi zigi zaj, ki se je razlegal iz naših ust. Super postrežba pri zajtrku in prijaznost vseh, tako udeležencev kot voditeljev, nam je dala vedeti, da smo res dobrodošli, zato je bilo kar težko oditi. Da bi nas prenesli suhe na drugo stran, so četniki od nekje privlekli čoln in nas prepeljali na drugo stran. Skavt se znajde, kajne :) Polni vtisov iz pretekle noči, smo jim pomahali v slovo in se pobrali nazaj v Domžale.
Ko se sedaj, ko končujem ta članek, spominjam na to krajo, lahko rečem samo: »Bilo je dobro!«
Simon Kastelic - Potrpežljivi Rakun