Savnanje po skavtsko

Po uspešni spomladanski prvi akciji smo se Hokahei-jevci odločili, da ponovimo savnanje v naravnem okolju. V torek je napočil dan za realizacijo zadane obljube!

Savnanje je v današnjem modernem utripu zahodnega sveta že davno izgubilo eno svojih osnovnih poslanstev - močan simbolen pomen. Nekoč je savna indijancem predstavljala ne samo družaben prostor, ampak pravi očiščevalni obred močne duhovne konotacije, zato se lahko prav skavti z dojemanjem tradicionalnega savnanja, kot so ga gojili indijanci, hitro poistovetimo.

Po tednih časovnega usklajevanja se nam je v torek po rednih dnevnih obveznostih v popoldanskem času le uspelo zbrati v Kamniški Bistrici, od koder smo jo mahnili v Repov Kot (vzhodno od Kamniškega sedla), na več kot tisoč metrov nadmorske višine, kjer je žuborel majhen, kristalno čist potoček meni neznanega imena.

(PRED)PRIPRAVA

Ravno nadmorska višina in z njo povezano rastje (razen borovcev tam praktično ni drugih drevesnih vrst) nam je narekovala, da si moramo leske nabrati že v dolini, zato smo približno uro hoda v višave s seboj vlačili okoli dvajset leskinih vej. Utaborili smo se v strugi majhnega potočka, ki izvira pod Planjavo. Prav izbira lokacije je bila ključnega pomena. Savna zahteva nekaj kvadratnih metrov ravnega prostora in v neposredni bližini primeren tolmunček. Z malo sreče smo tudi na približno 1300 metrih nadmorske višine uspeli najti zadovoljivo mestece, ki nam je za piko na i nudilo še prekrasen pogled v dolino.

Zbor v osrčju Kamniških Alp - "gremo se savnat"!

POSTAVITEV SAVNE

Na izbran raven prostor smo razporedili pet manjših skal, ki so služili kot sedišča. Nad njimi smo izkoristili upogljivost leskinih vej in oblikovali konstrukcijo, ki so jo sprva kajlali kamni, nato pa so jih nadomestile preproste vezave iz konoplje. Čez ogrodje smo položili prvo plast plahte, na njo smo naložili borovo vejevje (ki je zaradi velike prostornine več kot primerna izbira), sledila pa je še druga plast plahte. Vmesen prazen prostor je služil kot toplotni izolator.

Ker se je že spuščal večer, je moralo biti delo dobro razporejeno. V času postavitve sta se Lenart in Jernej zaposlila z netenjem in vzdrževanjem ognja, ki je služil za ogrevanje večjih kamnov, v času po končani postavitvi same savne pa smo nekaj prostih minut izkoristili tudi za potešitev praznine našega želodca.

Lociranje prostora za savno

PREDAJA UŽITKU

Ko je bilo vse pripravljeno, smo se razporedili v tesno notranjost savne in v naši sredi pozdravili razžarjene kamne, ki so ob pomoči spreminjanja agregatnega stanja vode iz nas začeli iztiskati kapljice znoja. Kdo bi si mislil, da je moč v eni uri postavljene savne v naravnem okolju identična moči klasičnih  modernih saven! Po približno desetih minutah nas je vročina enega za drugim pregnala v ledeno hladen tolmunček, vajo pa smo kakopak ponovili še enkrat!

Po pospravitvi tabora nas je navdajal občutek prenovljenosti in svežine, zato je bilo že iz naših medsebojnih pogledov moč razbrati jasno sporočilo, da savnanje v krogu naše ekipice postane tradicionalen dogodek.

Objavljeno v Veščine, Novice
Galerija slik

Komentarji Ta objava ima 0 komentarjev. Komentarji so vidni le prijavljenim uporabnikom.