Na zimsko pot na 2515 metrov visoko planoto Kredarica se nas je letos odpravilo skoraj trideset skavtov iz celotne Slovenije.
Pripadali smo različnim generacijam, okoli vratu smo nosili rutke vseh mogočih barvnih odtenkov, a kljub navidezni različnosti nas je v vrtinec nove dogodivščine gnala ista misel: z roko v roki na Kredarico ponesti plamen miru. Tistega miru, na katerega v današnjem hitrem svetu vse prevečkrat pozabljamo! Med znanitelji miru smo bile tudi tri Žmohtne žabe: Lenart, ki je plamen v višave odnesel že lani, ter starejša dva izmed bratov Bolta – Tadej in moja malenkost torej.
 |
| Vzpon na Kredarico |
Zaradi zimskih temperatur smo se ob štartu skrili vsak v svoj sloj oblačil, ki pa smo se ga spričo intenzivnega vzpona do pastirskega stana večinoma že znebili. Trenutek predaha je še kako del, a v dolini zadana naloga nas je že kmalu pahnila novim bregovom naproti. Plamen, ki smo ga prenašali v več inovativnih verzijah, je tudi na strmi Kalvariji kljuboval vetru in ostalim neugodnim dejavnikom, zato je bil nasmešek številčne skavtske ekipice še toliko iskrenejši, ko smo po slabih šestih urah hoda naposled triumfalno zavzeli vrh planote Kredarica, na katerem stoji verjetno najznamenitejša postojanka slovenskih planinskih poti.
Pogled na okolico je bil kot iz pravljice! Sončno vreme je kljub rahli oblačnosti razodelo pogled vse od morja na eni pa tja daleč do Karavank na drugi strani, ter na navidez neprebojno steno megle pod nami, pod katero se je skrivala celotna Gorenjska. Ugodno vreme je izkušena skavta in alpinista iz Brezovice 1 zvabilo tudi pod vznožje mogočnega Triglava, a je prevladovala zdrava pamet in sta se raje kot preteči nevarnosti v objem skupaj z ostalim delom odprave namestila v varnem zavetje koče, po kateri se je medtem že širil vonj po vedno dobrodošli joti!
Po toplem obroku je domžalska trojica naredila medvedjo uslugo Žmohtariji, saj je imela sredi slikovitih gorskih kulis, kjer je veter bril kot pri norcih, pravi fotografski šov, katerega rezultat v obliki promocijskih fotografij se (zaenkrat) blešči na Tadejevem trdem disku.
 |
| Žmohtarija 2013... se oglaša tudi iz Kredarice! |
Ležerno preživeto popoldne smo v večernih urah nadgradili z obiskom zasnežene kapele, kjer smo skozi pesem iskali vsak svojo pot do Gospoda in se mu hkrati zahvalili za priložnost in možnost, da smo lahko v predbožičnem času prav mi glasniki betlehemskega miru.
 |
| "Gasilska" z vsemi udeleženci, ki smo v visokogorju tudi prespali |
Za boj z nočjo v skupinski sobi tretjega nadstropja, kjer so bile temperature ravno malo nad lediščem, je vsak izbral svojo najljubšo taktiko, jutranji zbor ob sončnem vzhodu pa je razkril, da smo se s temperaturami uspešno kosali prav vsi! Po zajtrku je sledil spust, za katerega sta Simon (Celje 2) in naš Lenart izbrala kar hitrejšo smučarsko taktiko. Ostali smo vzeli pot pod noge in po slabih treh urah zabavnega spusta dosegli izhodiščno točko, kjer so nas čakali jekleni konjički. Dvodnevna ekspedicija je spletla mnogo novih prijateljstev ter ob skrbu za telesno kondicijo vsebovala tudi tisto duhovno komponento, ki nas skavte dela unikatne. Sledil je še stisk rok v slovo in obljuba, da se prihodnje leto spet snidemo... kdo ve, morda gre z nami še kakšna Žmohtna žaba več!