Podalpska Odisejada neutrudljivega srca
Prve tri dni smo kot ponos stega bivakirali na verando pritrjenem zatočišču, ki naj bi nas po pazljivih ocenah prekaljencev vzdržal tudi močnejše padavine. Kot bi trenil je bil bivak postavljen in v njem osem nedolžnih duš. Osem namreč zato, ker se nam je pridružil tudi višji vod (op.u. poimenovan »nižji vod«). Še predenj smo se lahko popolnoma raznežili nad našimi armafleksi smo morali zadelati mišji tunel, saj po ocenah zdravstvene inšpekcije letos v Sloveniji vlada epidemija mišje mrzlice. Meni nič tebi nič in mišim nič, se nihče ni okužil z omenjeno boleznijo, navkljub konkretni populaciji malih glodavcev v hiši. Kaj vse se je dogajalo na skupnem delu naj ostane za kakšen drug članek ;)
Po zadnjem dnevu skupnega dela je klan prispeval surovo moč pri postavljanju tabornega prostora na Kvajdeju. Najprej so nam predstavili udomačeno vrano. Njenega imena se zaradi travmatičnih izkušenj ob gledanju filma Ptiči Alfreda Hichcoka nisem želel zapomniti, a sem prepričan, da je nekaj ljubkega, saj nam je vsem prizanesla. Moški del klana je postavljal umivalnice in zaključil glavni vhod. Vse z ponosom in odliko. Ženski del je pomagal pri sestavitvi okvirja za vhod in oglasno desko. Vse z ljubeznivostjo in požrtvovalnostjo. Seveda, so nas vsi gledali malce od daleč, pa ne zaradi kratkovidnosti, ampak za to, ker smo z neverjetno lepimi puloverji krasili okolje in plemenitili pustost praznega tabornega prostora.
Tam smo tudi prespali. V ogromnem belem šotoru so organizatorji sestankovali še dolgo v noč, zato smo se skupno odločili, da odidemo na deci soka deci vode na Bled. Ob vrnitvi so še kar odpirali usta in iz grla spuščali glasove, zato smo se odpravili spat. Moč 300V reflektorjev odganja spanec še tako zaspanemu klanocu. A nič ne de, čez čas so se tudi »tjulni« umirili. In napočile so sanje.
Naslednji dan smo zamudili na zajtrk. Hvala bogu, da nam je uspelo izprositi nekaj za pod zob. Hitro smo še postorili nekaj malenkosti in se odpravili na Rovtarico.
Pot na Rovtarico
1: 50 000 je ravno pravšnja za določanje najkrajše poti do cilja. V dveh dimenzijah vsako pot zgleda ravna, a ko najdeš to pot v naravi, kjer, enakovredno prvima dvema, obstaja tudi tretja, ni vse tako kot je narisano. Pot ob žičnici za drva, po kateri smo se tudi povzpeli, je imela skoraj toliko zračne linije kot višinske razlike (odstopanja zanemarimo), a nam to ni pomenilo ovire. Prehodili smo jo v približno dveh urah. Na vrhu nas je čakala smo še ravna cesta do Rovtarice, koče pred katero smo spali prve tri dni. Ko smo prispeli, so nas presenečeno pozdravili nadobudni volčiči. Tudi oni so nadaljevali skupni del le da so oni ostali v koči. Odzdravili smo jim z močnim klicem klana, ki se je kasneje kar dobro uveljavil za klic ob raznoraznih priložnostih. Še posebej je prirasel k srcu volčičem.
Odločitev za krajo zastave in tiha izvedba misije
Med potjo na Rovtarico se nama je z Domnom porodila ideja, da bi se zvečer odpravili preveriti budnost straže. Kljub prvotnemu nerazumevanju smo hitro odločili, da se odpravimo. Rahle težave so nam povzročile le oddaljene lokacije za vzpostavitev telefonskega signala z odgovornimi na kvajdeju. A smo tudi to rešili in se po večerji (gobova juha zgoščena z pšeničnim zdrobom) odpravili nazaj v dolino. Sliši se kratko in enostavno, a bilo je drugače. Še pred deveto smo si želeli prejeti uradna pravila za krajo, vendar smo dogovor rahlo prelomili. K sreči so ga tudi oni. V popolni tišini in kaotičnem pohajanju četnikov se je iz teme iztegnila roka, ki je med prsti držala čez krajšo sredino prepognjen list papirja. Domen in Urban sta jo vzela in takoj za tem te roke nista videla več. Navdušena nad pazljivostjo sta se vrnila nazaj do nas, ki smo ju čakali nekje v daljavi. Prebrali smo navodila, se preoblekli v temna oblačila, si zategnili vezalke in se odpravili v izvidnico. Brata Bolta sta se podala prva in to na nam vsem dobro znan glavni vhod. Po pripovedih sodeč jima je uspelo priti do neposredne bližine jambora, ki v zgodnjih večernih urah še ni bil zastražen. A priložnost za lovoriko je bila zapravljena. Kasneje smo se razdelili v posamezne pare, ki so se v napad podali iz različnih smeri. Meni in Urbanu na vhodu ni uspelo kaj dosti. Čez čas sva jih samo še strašila z metanjem trhlenk in kamenčkov. Simonu K. in Simonu J. se je nekajkrat ponudila priložnost za osvojitev dveh manjših zastav, ki sta bile postavljene v notranjosti tabora, med šotori in pri členarjih. A tudi njima ni uspelo. Domen se je kmalu odpravil spat. Grega in Klemen sta pomagal Simonoma in kasneje tvorila informacijska posrednika na križišču pred taborom.
Seveda nam ni uspelo nič kot le to, da so vedeli za naš poizkus. Nismo bili ne ujeti, ne nič. Zaradi mlačne izvedbe, se naslednji dan nismo želeli prikazati v taboru.
Mislili smo oditi …
Po kraji, smo se zopet odpravili (tretjič) po poti katere ime je zapisano z krvjo in žolčem vsakega popotnika. Tri ure in pol kasneje smo se vrnili na Rovtarico. Izmučeni, lačni in podrti si nismo želeli nič drugega kot hrane in počitka. Hrane je bilo obilo, a počitka bore malo, saj so nam ga neprestano kalili hiperaktivni volčiči. Ko se nam je uspelo iztrgati iz krempljev malih zveri, smo se počutili rahlo nekoristne. Zato sem dal pobudo, da podremo jambor. Podrli smo ga z neznatno lahnostjo.
Ker smo med skupnim delom uničili del ograje, sem prišel na idejo, da uporabimo jambor za popravilo ograje. Prijel sem za žago in sekiro in se lotil dela. Grega mi je pomagal držati, jaz sem pa rezal. Zatem je Grega lastnoročno izruval stara žeblja in ju zravnal, da sta bila kot nova. Ograja je bila popravljena v nekaj minutah. Malo za tem sva se z Domnom namenila popraviti še del ograje, ki ga mi nismo polomili, a je bil polomljen. Tudi to sva opravila z dobro voljo in vrlim delom. Ostali so pospravljali staro skladovnico, katere sijaj bo občudovan še dolga leta. Postavili smo tudi taborni ogenj. Mislili smo oditi, a radost ob zabavanju z volčiči je pretehtala na stran, da prespimo noč z volčiči in se zgodaj zjutraj odpravimo na 20km dolgo pot do Škofje loke ali pa do Kranja.
To smo tudi storili.
Nadaljevanje Odisejade preko Dražgoš do Otoč
Zakaj sem potovanje poimenoval Odisejada? Morda zato, ker so nam neprestano na pot skakljale raznorazne prepreke, ki so nas navsezadnje oplemenitile z izredno prijetnimi izkušnjami. A ker se je Odisej na Itako vračal 10 let nam ne preostane drugega, da tudi mi opravimo dolgo pot oziroma skoraj celotno pot, ki smo jo načrtovali za tri dni. Po težkem nočnem boju z dvema mišjima, ki sta pregrizli strop v kuhinji poleg katere smo spali, nam v jutru ni uspelo vstati tako zgodaj, da bi neopazno odkorakali od Rovtarice. Nič ne de. Okoli sedme zjutraj smo bili že pripravljeni za odhod. Za nami je zazvenel še močan klic in pot se je pričela. Pri cilj so bile Dražgoše, ki naj bi imele urno postavko štirih ur od začetka poti ob žičnici (pot, ki smo jo prehodili trikrat). A po zemljevidu sodeč so bile oddaljene 11km. Nerealno postavko smo kajhitro ovrgli. Res me zanima kateri pohodnik si je to pot zamislil v štirih urah. Okoli dvanajste smo se že sončili ob spomeniku v Dražgošah. Rahlo ožuljeni in preznojeni smo si začrtali pot do Otoč, saj je tam železniška postaja. To nam je z pomočjo mobilnega GPS-a tudi uspelo. Veliki met klana Huda kura je uspel v najpopolnejši obliki.
Gregor Stražar – Lačni Rakun