Letos je padla odločitev, da bomo kar kolesarili. Šlo nas je 12 (čeprav smo potem eno izmed članic drugega dne spustili na »metode«). 10 kolesarjev torej in 1 spremljevalni avto (hvala Petra). Prvi dan smo šli nabiti z energijo do Bleda, kjer smo spali, ter se naslednjega dne z vlakom odpravili do Faak am See-ja.
 |
| Bled - eden od mnogih postankov na poti |
Od tam smo nadaljevali do Vrbskega jezera , ki je čudovito, kar smo seveda tudi praktično preizkusili, ko smo veselo plavali in skakali v jezero z lesene plavajoče ploščadi. Po poznem kosilu smo odkolesarili do dvojezične župnije – v Bilčovs, kjer smo prisostvovali nadvse zanimivi maši. Spali smo v novozgrajenem farnem domu, kjer smo večerjali z gospodom župnikom, ki nam je pripovedoval o svojih skavtskih izkušnjah in življenju v zamejstvu.
 |
| "Skavti, dobrodošli v Bilčovsu" |
Dopoldne naslednjega dne pa nas je že odneslo, tokrat v Celovec. Tam smo sončno nedeljo uživali v parku, kjer smo tudi pokosili, kasneje pa odšli še na krajši ogled mesta. Za ogledom smo se podali v smeri Šentvida ob glini in si na poti ogledali cerkev Gospe svete in knežji kamen. po vseh teh ogledih nas je čez nekaj kilometrov pričakal Šentvid in z njim tamkajšnji skavti. Za nas so se dogovorili za župnijski kompleks, kjer smo spali in je bil prav tako lepo urejen kot novi farni dom v Bilčovsu. Z njimi smo povečerjali in prijetno poklepetali. Zvečer smo si nekateri še ogledali staro mestno jedro, ki je zares čudovito. Naslednjega jutra smo se po bridkem slovesu (radi bi bili še ostali) odpravili proti Feldkirchen-u, kamor smo po dveh urah tudi prispeli.
 |
| "Medtem v Feldkirchnu..." |
Presenetilo nas je veseljaško vzdušje v osrčju mesta na ponedeljkovo dopoldne, a očitno se tamkajšnji ljudje prav vsakdan radi zabavajo. Mi smo se za kakšnih 5 ur utaborili malo izven centra mesta, kjer smo pokosili in se spočili. Pozno popoldne smo nadaljevali proti Osojskem jezeru, ki je bilo naš cilj tistega dne. Ker pa se je izkazalo, da nam tam okoli žal nihče ne bi odstopil malo prostora za 11 spalnih vreč in veselih ljudi sta se Tadeja in Petra kar z avtom odpeljali do najbližje vidne cerkve na obrobju Beljaka, kjer nas je gospod župnik z veseljem sprejel in nam za nastanitev ponudil »kaplanijo« kjer smo se lahko celo stuširali. Tudi z njim smo skupaj povečerjali in prijetno poklepetali, znal je namreč nekaj malega angleško, ostalo pa smo »poštukali« po nemško.
Po dobro prespani noči nas je pot naslednjega oblačnega dne vodila proti Landskronu. Vendar nas je sreča z vremenom tega dne žal (ali na srečo, kakor se vzame) zapustila. Po polurni vožnji počasnega vzpenjanja nas je Bog pošteno »požegnal« z obilnim dežjem in padla je odločitev, da kolesarimo dokler ne pridemo kar do zadnje postaje tistega dne, tam pa naredimo strategijo (nismo še namreč vedeli kje bomo spali). Tako je okoli enih popoldne v hotel s štirimi zvezdicami prikorakala skupina 11-ih premočenih in dokaj izčrpanih kolesarjev na čaj. Kljub krivim pogledom na začetku so nas prijazno postregli in nam celo poskušali najti prenočišče. Žal nam z njihovo pomočjo ni uspelo, saj niso verjeli, da je možno, da bi prenočitev kjerkoli v bližini dobili pod 30 € - na osebo! Rečeno storjeno sva se s Petro usedli v avto in se odpeljali do prve vidne cerkve, kjer nama je odprl gospod župnik, ki sicer ni govoril nič angleško, sva se pa zato polomili v nemščini in nam v 10ih minutah zrihtali prenočišče. Zastonj, v lepih prostorih in pri čudovito gostoljubnem župniku. Izkazalo se je , da je naš gostitelj Poljak, zato je stopil v akcijo naš klanovodja Urban in se z gospodom župnikom pomenil o tehničnih zadevah mi pa smo pripravili kosilo. Po kosilu je sledilo vsesplošno druženje, zvečer pa maša v lokalni kapeli. Po maši nas je gospod župnik velikodušno povabil na pošteno večerjo, kjer nas je postregel s poljskimi dobrotami.
 |
| Na večerji pri gostitelju, župniku poljskih korenin, g. Krzystofu. |
Tudi zjutraj smo odšli k sveti maši, tokrat v cerkev, po maši pa še na zajtrk h prijaznemu gospodu župniku, za tem pa nazaj na svoje konjičke. Bil je zadnji dan našega tabora in seveda smo želeli užiti še zadnje lepote narave, ki nas je obdajala cel teden. Kmalu smo že poskakali v jezero v Feld am Seeju, kjer so nas žal pregnali lastniki obale.
 |
| Poležavanje: dobrodošla opozicija napornemu kolesarskemu tempu |
Seveda se nismo preveč sekirali in smo se raje odpeljali do naslednjega jezera kjer smo se za popoldan utaborili in si tudi skuhali. Še zadnji skok v vodo in že smo se peljali proti Beljaku, kar se je izkazalo za otročje lahko saj smo se prejšnjega dne očitno precej vzpenjali, ne da bi to opazili (zaradi dežja, seveda).
 |
| Srečno pot, Huda kura! |
V Beljaku smo pojedli še poslednji sladoled nato pa se že vkrcali na vlak, ki nas je popeljal do rodne Ljubljane. Najbolj pogumnih 5 se nas je tega večera še odpravilo krast zastavo.
Bil je še en tabor norih izkušenj in super ljudi. Bogu hvala!