Tokrat po letu dni spet na taborniško orientacijo ZNOT, ki se je tokrat začel v ljubljanskih Črnučah. Mraz, močna konkurenca in (glede na pretekle izkušnje) težka proga so bili primeren izziv za ekipo Poslancev kozmosa, ki so jo tokrat sestavljali Luka, Urban, Bernard in Simon.
Pregled opreme, premišljeno pakiranje opreme za na pot, še zadnja ponovitev topografskega znaka za cisterno s stalno pitno vodo … prišel je čas za pisanje topo testov in z njim začetek potenja. Časa ni bilo veliko, sploh za Simona, ki je reševal kar dva testa, ampak uspešno so prestali prvo prepreko na poti do cilja. Sledilo je 5 minut, da si je vsak zavezal svoje vezalke in na glavo poveznil srečno kapo, nato pa akcija. Da mislijo resno, so pokazali že od samega začetka, ko so se pognali v boj s časom in samim saboj. Poslanstvo namreč ne čaka in ne prizanaša.
 |
| Tri četrt Poslancev med čakanjem na začetek boja |
Prva točka, druga, tretja, četrta, peta, vse je šlo skoraj kot po maslu. Na poti do pete točke so se pojavile prve težave z Lukovim bolečim gležnjem in potem ne najbolj posrečenim risanjem skice terena na tej točki. Kljub temu se niso pustili motiti in so hiteli dalje. Šesta točka, spomenik, grapa, greben, grapa, ena pot, še ena, spomenik, sedma točka. Bili so na pravi poti. Mogoče jim je vzelo nekaj časa, vseeno pa jim je šlo dokaj dobro in tisti trenutek so zakorakali že lepo v drugo polovico svojega poslanstva. Vsaj tako se jim je zdelo. Ampak še enkrat več so se ušteli.
Sedma točka, grapa, vrh, vrh, ne, to je pravi vrh. Je ta vrh? Morda ta? Ali ta? Brezglavo so begali sem in tja brez pravega orientirja, dokler jih ni rešil Bernard s svojim sokoljim očesom. »So tisto lučke pri spomeniku?«, so bile besede, ki so po eni strani pomenile olajšanje, ker so jim povedale, kje so, po drugi strani pa obup, ker je bilo to daleč od pričakovanih vrhov. Poleg tega sta se Luki na seznamu poškodovanih pridružila še Urban in Simon. Pa niso pustili, da jih to vrže iz tira!
 |
| Poslanci kozmosa: Bernard, Luka, Simon, Urban |
Spomenik, osma točka pa deveta, deseta ter na koncu še enajsta s trapastim izzivom. Našli so vse kar se je najti dalo (nekatere stvari celo večkrat!) in opravili vse naloge, ki so bile zahtevane od njih, čakala jih je torej samo še pot do cilja. Bernard je vzel čip in z njim dirjal kot da bi se ravnokar vrnil iz balinanja, ostali trije pa so po svojih močeh šepali za njim ter se smejali drug drugemu. S prihodom v cilj so uspešno zaključili misijo »ZNOT 2013« in si s tem prislužili tudi mrzle makarone. Poslanstvo je terjalo svoj davek, zato so jih z veseljem zmetali vase in po krajšni vožnji popadali vsak v svojo posteljo. V nekaj dneh so jih rezulatati postavili na osmo mesto med dvanajstimi ekipami, bili pa so edini poleg zmagovalcev, ki so našli vse točke. Vseeno kar lep podatek, vreden Poslancev kozmosa.
Včasih si poslan, da premagaš druge. Še večkrat pa je tvoje poslanstvo v tem, da premagaš in najdeš sebe, da odmisliš svoje bolečine in skrbi ter iščeš naprej in, četudi po ovinkih, vedno hodiš naprej proti cilju. Ko ga najdeš, veš, da nisi hodil zaman in veš, da si s tem izpolnil svoje poslanstvo. To pa je tudi nauk tokratne zgodbe. Pisal sem jo Simon, ki sem bil ali pa tudi ne del ekipe na letošnjem ZNOTu. Presodite sami :)
PS: Poleg Poslancev kozmosa se je tekmovanja udeležila še ena skavtska ekipa, ki je zasedla odlično četrto mesto. Slava jim!