Simona je zanimalo, če bi utegnil iti na Jakca. Pa sem si rekel, zakaj pa ne. Takrat pač še nisem vedel.
Napočil je dan. Pridemo tja, vsak s svoje smeri, vsak ob svojem času. Gremo odpisat teste. Seveda se počutimo zmagovalno. Odložimo ravnila, šestila, kalkulatorje in pisala.
Sprehodimo se naokrog. Opazujejo nas s strahospoštovanjem. Sedaj že vem. Vedo tudi oni. In težko je opisati ponos in čast, ki ju nosim v prsih. Napočil je trenutek. Enajst kontrolnih točk. Jakec na kvadrat. 18.35. Čas našega odhoda. Z močnimi glasovi smo izvedli klic.
 |
| Poslanci kozmosa XIV: Simon, Jernej, Urban, Luka, Blaž |
Sedaj so vedeli vsi. Začeli smo s hitrim tempom. Kot novinec nisem mislil, da bom zdržal. A moral sem vztrajati. Vendar ne bom lagal. Od prve točke do cilja čas niti ni minil kot bi mignil. Na trenutke je bila pot naporna. Noge so bile okorne in sapa težka. Pod pritiskom nas je držalo tudi dejstvo, da nas je ekipa, ki je začela za nami, prehitela. Vendar nas je to isto dejstvo prav tako gnalo naprej. Uprli smo se utrujenosti, krčem v nogah in jurišali zmagi nasproti.Po dobrih štirih urah in pol, še v večernih urah prispemo v cilj. Vendar usta niso oblikovana v nasmeh. Premagani smo. Športno stopimo do zmagovalcev in jim čestitamo.
Ko se je po dveh urah vrnila šele naslednja ekipa, se vseeno nismo počutili tako slabo. Tolikšna prednost je pomenila nekaj tudi drugouvrščenim. Pa ostanimo pri številkah. Če so moje informacije z družabnega spleta pravilne, se je ekipa (mišljeno za trenutno večinoma stalno zasedbo) iz leta v leto vzpenjala po lestvici. V zadnjih treh letih se je s četrtega povzpela na tretje in letos na drugo mesto. Zato je za konec primerna sledeča misel, ki nekako tudi obeta: Slowenishe folk, gibt uns vier jahre zeit und dann richte und urtaile uns!!!