Po pobiranju denarja in enournim čakanjem na avtobus smo se končno odpravili v Kred pri Kobaridu na poletni tabor. Ko smo po dolgi vožnji in petnajstminutnim sprehodom z nahrbtniki na ramah prispeli na taborni prostor, nas je čakala (ne tako zelo učinkovita) carina. Vsak vod je postavil svoj šotor, po kosilu pa smo se lotili še ostalih tabornih zgradb.
 |
| Postavljanje tabora |
V nedeljo, ko je taborni prostor izgledal že nekako spodobno, smo se odpravili na pohod k Soči. Tam smo si skuhali kosilo, nekaj junakov pa se je šlo celo kopat v ledeno mrzlo reko.
Naslednji dnevi so potekali približno podobno. Zjutraj smo se zbudili, imeli telovadbo in zajtrk ter čas za pospravljanje šotorov. Po kvadratu smo imeli ocenjevanje šotorov in program ali ob deževnih dneh poležavanje v šotorih in poskušanje kvalitetno preživeti čas (beri: spanje). Nato smo imeli čas, da si v svojih kuhinjah pripravimo kosila in jih pojemo. Sledil je program ali kopanje v Nadiži, zadolžitve in postavljanje ognja ter večerja. Časa pa ni zmanjkalo tudi za zabavni večer ob ognju in stražo.
 |
| Peka kosila |
V sredo nas je gospod knez poslal k Bavarcem za pomoč v bitki proti Hunom (beri: na hajk). Dan po vrnitvi smo imeli dan vodnikov, ko so vodniki prevzeli na svoje rame bremena voditeljev, ti pa so postali vod dodojev. Sledil je še krst in poroke ter velika igra, kjer smo Karantanci s pomočjo bavarske konjenice premagali Hune in spili kri njihovega poglavarja.
 |
| Taborni vsakdan: jutranji dvig zastave |
V soboto so voditelji (zahvaljujoč pikapolonicam) piskali alarm. Pograbili smo vse svoje stvari in naredili kratek sprehod, da so voditelji lahko pobrali stvari za nami. Pospravili smo šotore in postavili bivake, v katerih smo prespali zadnjo noč.
Naslednji dan smo še dokončno pospravili taborni prostor in ob enajstih so se nam pridružili starši pri sveti maši. Sledilo je podiranje jambora, s čimer se je tabor uradno zaključil in s solznimi očmi smo se odpravili proti domu.