Sreda 26.9:
Pipi, pipi, pipi, ura je bila 5 in pri Boltovih je že zvonila prva budilka, ki je Urbana spravila pokonci. Ob osmih, ko je on stopal od Kopra, kamor ga je dostavil njegov prevoz, proti Ankaranu, je alarm na mobitelu zbudil tudi mene. Nekaj ur kasneje, ko sem sam opravil s svojim izpitom, je on imel v transverzali že žig Ankarana, Tinjana (374 m) in Socerba (389 m), vmes pa je bil tudi v Škofijah, kjer se je srečal s skavtskim prijateljem iz ŽVNja, Andražem, in njegovim bratom dvojčkom. Ob petih popoldne sem ga s svojim klicem zmotil na vrhu Slavnika (1028 m). Prvotni načrt je bil sicer, da se mu pridružim šele naslednji dan, ampak skavtski duh me je stalno suval med rebra, zato sva se zmenila, da proti večeru že stopava drug za drugim. Zmenila sva se, da preverim prometne povezave proti obali in se potem dokončno odločiva, kje in kdaj se dobiva. Vlak proti Divači je bil zame edina možnost.
 |
| Grad na Socerbu s pogledom na morje na levi strani |
Spakiral sem vse potrebno, si natisnil zemljevid tistega območja, pravočasno skočil na vlak in ob 22:15 izstopil na postaji v Divači, vmes pa je Urban za sabo pustil tudi Kozino in Rodik. Še zadnjič sva se slišala in se dogovorila, da se dobiva na parkirišču pri Škocjanskih jamah. Vsak iz svoje smeri sva sredi noči hitela proti skupnemu cilju ter se prav filmsko srečala na križišču kilometer pred dogovorjenim mestom. Res prijetno naključje. Skupaj sva se odpravila naprej proti Matavunu, potem mimo Naklega in čez Škoflje do cerkvice Sv. Tomaža v Famljah, kjer je Urban oznanil, da ima dovolj za tisti dan. Počasi sva se razpakirala in okrog enih zaspala (no, vsaj poskušala zaspati). Urban je od jutra prehodil okrog neverjetnih 60 km, sam pa skromnih slabih 10.
Četrtek 27.9:
Kot sva se zmenila ponoči pred spanjem, sva vstala ob sedmih in takoj po zajtrku že nekaj pred osmo nadaljevala s potjo, ki sva jo nameravala zaključiti nekje v bližini Ajdovščine. Prvi cilj je bila Vremščica na 1026 metrih nadmorske višine. Imela sva kar nekaj težav s številnimi gozdnimi potmi, od katerih so bile le redke na zemljevidu, vendar sva preko Vremskega Britofa in Dolnjih Vrem le našla pot čez železnico in na koncu na glavni cesti iz Divače tudi označeno pot za Vremščico, kar je pomenilo prvo zmago tistega dne. Nekaj čez 11 sva že uspešno kljubovala vetru na golem vrhu. Ker je bil veter res močan in ker to še zdaleč ni bil končni cilj za tisti dan, sva takoj, ko je Urban pritisnil žig v svojo knjižico, pohitela proti zavetju gozda, preko kateraga je vodila pot v Senožeče.
 |
| Čudovit pogled na nanoško planoto |
Privoščila sva si prav kraljevsko kosilo z breskvami in sladoledom za sladico, karseda hitro spet spakirala vsak svoj nahrbtnik ter se zazrla proti Nanosu v daljavi. Če ne bo prišla gora k nama, greva pa midva k njej, sva si rekla in pogumno stopala po cesti na Razdrto! Prav na vznožju vzpona sva si napolnila zaloge vode ter si postavila cilj ure in 45 minut do vrha po strmi poti. Velika zagnanost naju je gnala navzgor, zato sva za cele pol ure prehitela pričakovanja in prišla sva ravno prav, da je Urban še dobil žig iz Vojkove koče na Nanosu (1201 m), predno jo je oskrbnik zaprl. Časa za resen postanek ni bilo, Furlanovo zavetišče pri Abramu (900 m) je bila naslednja postaja. Tukaj so se začele prve težave, saj sva nekje očitno zgrešila odcep. Prehodila sva kar nekaj nepotrebnih kilometrov in zapravila nekaj dodatnega časa, ki naju je že tako preganjal, a na koncu sva vendarle našla kar mini naselje na Abramu. Vmes sva srečala nekaj ljudi, ki so se spet izkazali s prijaznostjo in odprtostjo. Dobila sva tudi ponudbo za prevoz v dolino, vendar nama trma ni dopustila, da bi sprejela kaj takega, kljub temu da se nama je kar mudilo. Po nekaj korakih v smeri Ajdovščine je Urban dobil klic od Andraža, ki naju je povabil v Vipavo. Ker se je noč počasi spuščala (ura je šla proti pol sedmi), pot pa se je zdela ravno tako zanesljiva kot do Ajdovščine, sva končni cilj četrtkove hoje prestavila v nekaj kilometrov bližjo Vipavo. Vendar spet ni šlo vse po načrtih. Že po nekaj minutah hoje sva prav grdo zašla, sreča v nesreči pa je bila, da sva se znašla zraven osamele kmetije. Gospod, ki živi tam, naju je odpeljal do označene poti za Vipavo in povedal, kako morava hoditi do tja. Sredi trde teme sva nekaj čez deveto zvečer po skoraj 50 prehojenih kilometrih slovesno vkorakala v Vipavo. S pomočjo domačinov sva našla reko Vipavo, kjer sva se skopala v ledeno mrzli vodi, nato pa odšepala (lagal bi, če bi rekel, da sva imela čisto sveže noge :D) proti primernemu prostoru za spanje, ki sva ga našla ob gasilskem domu. Naslednji dan je bil začetek SKVO vikenda, zato sva travnik pri gasilskem domu določila za cilj fantastiščne poti.
 |
| Na Nanosu...! |
Petek 28.9:
Brez konkretnega cilja za ta dan sva zjutraj poležavala vse do devetih ali še dlje, ko je na »obisk« prišla Sergeja, popotnica iz Ajdovščine, ki sva jo spoznala kot inštruktorico na ŽVN-ju. Zelo sva se razveselila nje in toplega kakava, ki nama ga je prinesla. Malo smo klepetali, potem je ona odšla, midva pa sva razmišljala, kako bova prišla v Domžale in potem na SKVO vikend. Srečno naključje je bilo, da se je mami ravno v tistih urah vračala iz obale, zato sva izprosila svoje mesto v avtomobilu. V Domžalah sva se presedla v mojega Cliota, ki je naju z Jernejo in Katarino pripeljal naravnost na SKVO vikend na Limbarski gori , ki sva jo označila za končni cilj.
Hvala Urbanu za super idejo in družbo, bilo je super spoznavati primorski konec Slovenije in ob poti srečevati prijetne ljudi. Ob priliki sem za ponovitev česa podobnega! =)
Simon Kastelic – Potrpežljivi rakun