Bila je to navadna sobota, 13. oktobra. Zunaj je deževalo, ljudje so tradicionalni vikendaški izlet v nakupovalni center zamenjali za poležavanje v objemu domačega fotelja, spet drugi za računalniško rekreacijo drvenja prstov po nič hudega sluteči tipkovnici. Povsem običajen dan torej. Vse dokler se nisva z Jercem zgodaj zjutraj odločila, da iz navidez nekoristnega dne iztrživa nekaj več!
Odpravila sva se v gozd v okolico bajerja Želodnik in si iz ogromne plahte najprej napravila streho, pod katero sva se zadrževala naslednje ure. Najin cilj je bil preprost: iz naravnih materialov izdelati ogrodje malega čolna, ki bo obdan s polivinilom služil svojemu prvinskemu namenu plovbe po vodi. Pljunila sva v roke in si glasno zavpila: "nič lažjega!".
Najprej sva določila približno velikost ogrodja, nato pa sva v zemljo zapičila po dve in dve kar se da prožni veji leske in jih zakrivila ter na drugi strani zapičila v tla. Te začetne veje so služile kot osrednje nosilno ogrodje, zato je bilo potrebno izbrati kar se da lepe primerke. Za njihovo medsebojno vezenje sva namesto standardne konopljine vrvi uporabila korenine bližnjih smrek. Zaradi velikega trenja med izkopanimi koreninicami in leskovimi vejami so bile navidez šibke vezave (začuda) precej trdne, kaj to, bile so celo zaupanja vredne! Sledilo je vezanje počeznjih leskovih vej, ki se je kljub njihovi prožni naravi prav zaradi lomljenja izkazalo za zelo zahtevno. Razbijanju glave z mislijo po čim enostavnejši rešitvi problema kar ni bilo videti konca! Na koncu sva konstrukcijo na najbolj perečih mestih ojačala z dodatnimi vejami – funkcionalnost je torej vsaj enkrat dobila prednost pred estetiko. V dobljeno osnovno ogrodje sva z »Da Vincijevo« tehniko vezenja vpletla cel šop leskovih vej in jih s koreninicami pritrdila na nosilce.
 |
| Detajli na ogrodju košare, spletene iz leskinih vej in smrekovih korenin |
Ko je bilo ogrodje dokončno »zvarjeno«, sva veje izpulila iz tal, dobljeno košaro pa z žago še lepotno dokončala. Pogled na uro je razkril, da sva za navidez preprosto nalogo potrebovala približno šest do sedem ur.
Čoln sva zavila v polivinil in ga porinila v vodo, a sva zaprepadeno ugotovila, da je bilo kljubovanje prostemu očesu nevidne polivinilove naluknjanosti za naju v tistem trenutku prehud zalogaj...
Odhitela sva v Domžale po nov kos plastike, takrat se nama je pridružil še klanovec Gregi, in s skupnimi močmi smo nato ogrodje zavili v (preveliko) sivo plahto ter v mrzlem popoldnevu na bajerju končno zares preizkusili čoln. Čeprav ga je bilo sprva težko krotiti, se je izkazal za zelo simpatičnega, zato nismo izključili možnosti, da ga obogateni z novimi izkušnjami kdaj v prihodnosti skušamo narediti še boljšega...
Urban Bolta - Pravični rakun