Kje: Šmartno ob Dreti
Kdaj: 24. julij 2012
Kdo: Jerc, Klemen, trio bratov Bolta (Tadej, Urban, Domen)
Komu: četi Grajskih vitezov (Ljubljana 2)
Vse se je kot ponavadi začelo že nekaj ur prej, ko je peterica razpoložljivih sil avanturistični noči dahnila usodni »da« in se odpravila novi kraji zastave naproti. Nabralo se je za en avto ekipe, pot nas je pozno popoldne vodila mimo Trojanskih krofov vse do Šmartnega ob Dreti, do vasi, ki se nahaja nedaleč stran od Gornjega Gradu, kjer je lansko leto taborila tudi naša domžalska četa.
Po kratkotrajnem točnem lociranju našega cilja v neposredni bližini Rečice smo si tabor v večernih urah lahko ogledali tudi od blizu, saj je bila četa v vaški cerkvi na večerni sveti maši. Namestili smo se v gozdu nekaj sto metrov stran in ob zvočni spremljavi deževnih kapel pod plahtneno streho bližajočemu se napadu pridajali taktične zamisli. S še vedno napetimi mišicami zavoljo uspešnega podviga na Kvajdeju in spričo relativno lahkega terena smo kar malce naduto prehitevali tok dogodkov, saj smo si bili enotni, da bo zastava to noč padla. Niti pomislili nismo, da so naše prognoze zmotne!
Deževnemu vremenu primerno smo se oblekli vodoodporno in se po večernem pisku tišine iz udobnega objema spalnih vreč napotili v smeri sija ognjenih zubljev iz tabornega ognjišča. Tabor je bil najlažje dostopen iz obeh strani dolgega koruznega nasada, zato smo se razporedili na pol, vsaka ekipa pa je poizkusila srečo iz svoje strani. Prvi sta stražili dve mladi postavi, a smo se spričo zgodnje ure kar malce preveč obotavljali, zato je lepa priložnost za napad splavala po vodi.
Druga straža je obhode delala v paru, kar je pomenilo, da je vselej en del tabornega prostora ostal nezastražen. Čudovito! Ravno ko sem se sam pripravljal na akcijo, se je hipoma iz smeri jambora zaslišal zamolkel zvok in nato hitri koraki – ekipa, ki je šla po drugi strani koruze, je očitno napadla! Kot sem izvedel zjutraj, je bil to Jernej, ki je prišel do glavnih zastav, a jih spričo unikatne postavitve na eno samo prečno palico ni znal iztakniti. Izvidnici na straži sta piskali alarm, v tistem trenutku pa sem se tudi sam znašel sredi tabornega prostora v upanju, da bom izkoristil zmedo alarmantnega trenutka in zaplenil katero od zastav. Nenadoma je prav po filmsko soj ognja za trenutek prekinila senca, ki je švignila v moji smeri, kar je lahko pomenilo samo eno: ekspresen umik! Kljub temu, da mi je gorelo za petami, me je pogumni izvidnik hitro ujel. Presenečen nad njegovimi atletskimi sposobnostmi sem še bolj presenečeno ugotovil, da je iz svoje spalne vreče nadme švignil kar v gatah – kljub osebnemu porazu me je dogodek po svoje razveselil, saj je dokazal, da tudi današnjo mlajšo skavtsko generacijo sestavljajo pravi entuziasti! Odšel sem po spalno vrečo in se na povabilo gostiteljev namestil v njihovem členarju, kjer sem spal do jutra. Preostala četverica »kradljivcev« se je po pisku alarma razbežala v temno noč, spričo dobre zastraženosti pa jim do zore ni uspelo ponoviti konkretnejšega napada, zato je bil končni izkupiček nočne igre precej boren: en ujetnik, brez padle zastave.
 |
| Taborni prostor z jamborom v jutranjem deževju |
Sproščeno jutranje vzdušje v taboru je bilo pokazatelj, da smo bili dobrodošli gostje na nočni igri. Vse prevečkrat se namreč dogaja, da so jutranji sprejemi zaradi še vedno trajajoče nočne rivalnosti nič kaj prijetni, v tem oziru si četa Grajskih vitezov zasluži veliko pohvalo! V zameno za mojo padlo rutko smo izvidnikom in vodnicam z drvi napolnili skladovnico in se od njih poslovili s podano željo, da uspešno prestanejo vse preostale taborne aktivnosti. Kljub relativno izkušeni ekipi napadalcev nam torej naše zbirke ni uspelo razširiti z novim skalpom padle zastave – neuspešna akcija je dobro dela kot streznitev, da izkušenost ne pomeni nujno tudi popolnega obvladovanja izvidniških veščin, na kar je vseskozi opozarjal že naš ustanovitelj Robert Baden-Powell. Hvala za igro Ljubljana 2, se vidimo še kdaj!
Urban Bolta - Pravični rakun