Dobili smo se v petek, 12.10. ob petih popoldne na parkirišču pod Goričico in poslušali nagovor ene od stegovodkinj. Mislim, da je bilo nekaj o barvah, kako jih iščemo s svojo pripravljenostjo za akcijo.
Kakorkoli, voga je zadonela po ljubljanski kotlini za konec skupnega kroga in oznanila, da je čas, da se prestavimo na travnike za pokopališčem. Razdelili smo se po vejah za odhode starih in prihode novih članov. Čas slovesa. Nismo vedeli ali naj bomo veseli ali žalostni. Veseli, ker pošiljamo svoje bobrčke, volke in izvidnike/vodnice naprej, novim dogodivščinam naproti ali žalostni, ker nas zapuščajo. Cmok v grlu, vlaga v očeh … Ampak dobro smo se držali. Bobrčki, ki bomo tudi letos spoznavali gozd, smo tistim, ki so odhajali v džunglo, pripravili ganljivo televizijsko oddajo z iskrenimi komentarji ob slovesu. Kar zajokali so, a le trenutek za tem so se že zapodili proti volčičem, ki so jih nestrpno pričakovali. Jernej, Matevž, Eva, Beti-Sara, Ajda in Marko, srečno!
Nastopil je čas, da se posvetimo tistim, ki so letos prišli na novo. Ker bober ne more biti kar vsak, smo preverili njihovo hitrost, plavalne sposobnosti, iznajdljivost in tudi umske spretnosti. Pavel, kot izkušen bober, nam je pri tem pomagal. Super jim je šlo, zato smo kar vse – Martina, Matija, Doreano, Gala, Gregorja, Amadeja in Jona sprejeli v svoje vrste. Mislim, da bodo kmalu zgledni bobri, ki nam jih bo zavidala prav vsaka bobrska kolonija. Ker se je začelo nočiti, smo pohiteli v našo cerkev, kjer smo imeli skavtsko mašo. Zahvalili smo se za vse kar že imamo (sobo) in Boga prosili za lepo, zabavno, dogodivščin polno skavtsko leto (ter za sobo J).
 |
| Tudi klan Huda kura se je ponovno snidel! |
Po maši smo se spet dobili spodaj na parkirišču. Ker so nas prehodi in velike misli med mašo tako izčrpale, smo si privoščili piškote. Ne da bi se hvalil, ampak brez milosti smo zmaliti vse do zadnjega. Ker pa skavt vedno pazi na linijo, nas je zelo razveselilo Nejčevo povabilo na travnik onkraj železniške proge in velikih dreves. Igra, ki smo se jo igrali, je bila kar pravšnja za kurjenje kalorij in žmohtanje naših čevljev in hlač. Cilj je bil dobiti čimveč nasprotnikovih zastav in vsem nam je šlo odlično. Igra je bila v polnem teku in niti dobro se nismo ogreli, ko je Nejc oznanil konec. Rega smo, kot se spodobi za moralne zmagovalce, prepustili zmago Kvak. Važno je sodelovati, kajne! Konec igre je pomenil tudi konec našega druženja in tako smo se odpravili vsak na svoj dom. V prihodnosti bi si želel še kakšne take skupne igre, ki steg še tesneje poveže. Za konec vam želim čimveč skavtskega duha, čez leto pa veliko žmohta v čevljih. Se kmalu vidimo na srečanjih po vejah, bobrči začenjamo že kar danes! =)
Simon Kastelic – Potrpežljivi Rakun