Septembra je ideja dokončno dozorela in sledilo je večtedensko spremljanje vremenskih razmer dobrih 700 kilometrov oddaljenega terena. Ko je bilo končno napovedano nekaj zaporednih dni lepega vremena, je stekla akcija: načrtovanje poti, urejanje nezgodnih zavarovanj in rihtanje dopusta, predno smo se sredo dopoldne Tadej, vrhniški skavt Luka in moja malenkost krenili na osemurno vožnjo proti turistično obleganemu kraju Les Houches, ki služi kot izhodišče za naskok na Mont Blanc.
Začetek vzpona
Občasne deževne kaplje v noči na četrtek so bile zadnji opomnik oddaljujočega se slabega vremena, ko se je v četrtek zjutraj začelo zares. Z gondolo smo se povzpeli na višino 1800m, nato pa pot pod noge! Pot v višave je potekala po idilični z ledeniki prepredeni gorski pokrajini, ko smo po dveh urah hoje za seboj pustili kočo Le Nid d'Aigle (2372 m), do koder v poletni turistični sezoni vozi zobata železnica.
 |
| Vseskozi so nas spremljale čudovite kulise |
Sledil je vzpon do koče Tete Rousse (3167m), med katerim smo se srečevali z ekipicami ljudmi iz jutranje gondole, kar je v naslednjih dveh dneh postala redna praksa. Obed v udobju jedilnice nam je dal moči za naskok nad izpostavljeni greben do ene najslikovitejših gorskih postojank Stare celine, prenovljene koče Gouter, ki se s skoraj 4000 metri nadmorske višine bohoti nad prepadnimi stenami in nudi čudovit pogled daleč naokoli.
 |
| Krasotica gorskih postojank - koča Gouter (3835m) |
V koči vlada povsem drugačno vzdušje kot denimo v slovenskih planinskih postojankah. Vse odprave (prevladovale so domače francoske, pa nadalje poljske, češke, italijanske...) se pripravljajo na vzpon do vrha, zato so bili družabni prostori koče že v zgodnjih večernih urah povsem nemi.
Višinska bolezen
Človeško telo zaradi nevsakdanje višine in s tem povezanim pomanjkanjem kisika prej ali slej napade višinska bolezen, proti kateri preventive praktično ni. Edini pravilni postopek izogiba višinski bolezni je aklimatizacija (postopno vzpenjanje, denimo po tristo metrov dnevno), česar pa se pri »zmerni višini« petih kilometrov alpinisti še ne poslužujejo. Pospešen srčni utrip, hud glavobol, utrujenost in omotica so le nekateri simptomi, ki so že kmalu po doseženi višini treh kilometrov napadli moje telo, zato je bila noč pred vrhuncem izleta, osvojitvijo Bele gore, prava speča mora.
 |
| Začetek nočnega vzpona (z vidnim sprevodom svetilk) |
K sreči ni trajala dolgo! Večina gostov nas je na »dan d« vstala že pred tretjo uro zjutraj, tako da smo se okoli četrte v popolni temi eden za drugim odpravili na zadnji del poti navkeber. Močne protibolečinske tablete so dale Tadeju in meni novega zagona, medtem ko se je Luka z višinsko boleznijo spopadal brez pomoči medicine. Poledenela snežišča so se odpirala eden za drugim, grozile so tudi zahrbtne ledeniške razpoke, zato smo hodili v navezi. Najhitrejši alpinisti so utirali pot skupinicam za seboj, kolona vzpenjajočih se svetilk na pobočju Mont Blanca je delovala zares pravljično. Ni bila pa nič kaj pravljična pot - vsak korak je zahteval nov atom energije, vseeno pa je moral biti predvsem na grebenu pod vrhom natančno odmerjen. Z vrtoglavo globino, mestoma oddaljeno vsega pol metra od poledenele gaze, pač ni šale!
Veliki finale
Za novih 1000 višinskih metrov smo potrebovali kakšnih 5 ur, ko smo nekaj minut pred pol deseto uro dopoldne naposled zavzeli vrh!
 |
| Na vrhu Mont Blanca - (4810 m) |
Veter je bril kot za stavo, zato v razgledu daleč naokoli nismo uživali več kot kakšnih deset minut. Temperatura na vrhu je bila okoli osem stopinj pod ničlo, sunki vetra pa so občutek mraza povečali še za dodatnih deset stopinj v negativno smer.
Kmalu po začetku spusta smo opazili helikopter gorske reševalne službe, ki je iskal primerno mesto za pristanek na višini okoli 4000 metrov, kar mu je povzročalo ogromne preglavice. Kasneje smo izvedeli, da je eden izmed starejših gornikov med vzponom popolnoma omagal. Kljub temu, da je Mont Blanc eden izmed lažje osvojljivih štiritisočakov, razmer nikoli ne gre podcenjevati!
 |
| "Camping" na več kot tri tisoč metrih nadmorske višine |
Do večera smo se spustili vse do koče Tete Rousse, edinega kraja, kjer je v narodnem parku Mont Blanca dovoljeno kampirati. Spanje v temperaturah pod lediščem ni nič kaj prijetno, še posebej če pod spalno vrečo nimaš niti armafleksa. Pod spalko sem naložil bolj kot ne vse kose oblačil ki sem jih imel s seboj. Izolacija je tlakovala mirnejši spanec kot noč poprej, tako da smo bili zjutraj nared za skok nazaj v dolino, kjer nas je čakal jekleni konjiček, ki nas je popeljal nazaj v realnost.