Tretja aprilska sobota je bila za naš steg zelo pomembna. Če smo dolga leta v tem obdobju pomladi skavti opozarjali na mati naravo in eno od aprilskih sobot namenili čiščenju narave, so v zadnjih letih eko akcije postale redni spreljevalec tudi ostalih raznovrstnih društev, zato smo se v Domžalah odločili, da bomo naše skavtsko dogajanje tokrat popestrili na drugačen način: z dnevom veščin. Veščine so namreč tista smernica skavtske vzgoje, ki nas skavte in tabornike med vsemi mladinskimi organizacijami dela unikatne. Njihovo učenje je za skavtsko organizacijo izrednega pomena, saj preko njih naše člane vzgajamo vse od malih nog pa do dneva, ko skavt(inja) kot odgovoren državljan(ka) postane aktiven del družbe.
 |
| Delavnica izdelovanja košaric |
V namen predstavitve veščin smo se ob enajsti uri dopoldne skavtinje, skavti in peščica naših staršev zbrali pred cerkvijo v Dobu. Naslednje ure so bile namenjene predstavitvi, spoznavanju in urjenju skavtskih in neskavtskih veščin. V senci cerkevenega zidu so nam naši odrasli skavti predstavljali ročne spretnosti, četovodja Matevž pa je predstavljal tehniko bičanja – zanimanje za »kavbojsko veščino« so pokazali predvsem izvidniki in vodnice. Na bližnjem vrtičku je bil napet slackline, na katerem so se s svojim obvladovanjem ravnotežja dokazovali predvsem fantje, v upanju, da bodo osvojili srce katere od simpatičnih skavtinj! V okolici cerkve je Klan Huda kura pripravil celo vrsto primarnih skavtskih veščin. Vedno nasmejane Ana, Tinkara in Neža so lačnim ustom narekovala navodila za peko muffinov v pomarančnem olupku, Meta in Urša pa sta mlajšim stegovskim silam predstavljali spretnost izdelovanja majhne košare iz leskinih vej.
 |
| Zgradbarstvo |
Na drugi strani prizorišča je pod mentorstvom Gregija celo popoldne nastajala mogočna trinožna skulptura – zgradbarstvo je poželo zanimanje predvsem najmlajše garniture Žmohtnih žabic, veliko se jih je z omenjeno veščino verjetno srečalo celo prvič. Ves čas je pod budnim Anžetovim in Klemnovim očesom potekala tudi orientacija, ki se je vila vse do krumperškega gradu. Če je na orientacijskem pohodu komu uspelo najti že dolgo izgubljeno sedlo, na katerem je vitez Adam Ravbar pred stoletji premagoval Turke, mi žal ni uspelo izvedeti, saj sem se okoli pete ure popoldan skupaj z ostalimi že nahajal ob žaru, iz katerega se je širil omamen vonj pečenega mesa. Kako bi namreč sploh izgledalo naše druženje brez hrane? Sklepam, da bolj klavrno! Žar mojstri iz družine Kotnik z motom »brez žara smo pečeni« se tega verjetno zavedajo najbolje izmed vseh!
Čevapčiči so predstavljali zgolj piko na i čudovitemu dnevu, na katerem smo se kot steg skozi raziskovanje različnih spretnosti še trdneje povezali. Naj živi dan veščin!