Morda na prvi pogled nismo dajali vtisa resnih nasprotnikov, a je bilo pri vsakomur, ki je zaslišal naš klic, opaziti kako težko golta slino in si sproti otežkočeno briše pot na čelu. V ekipi nas je bilo pet postavnih mladeničev: Tadej Bolta, ki je bil nekakšen vodja ekipe, Blaž Rožman, znan po visoki inteligenci in telesni pripravljenosti, Gregor Babič - študent geodezije in bivši zbiralec pokemonov, Simon Jeglič - preudaren in moralen človek in jaz, iznajdljiv in pogosto lačen fant.
Predno smo se odpravili na samo progo, smo morali opraviti še določene dolgočasne in neprecizne delavnice, brez katerih ne bi smeli nadaljevati naše poti na glavnem delu tekmovanja. Prva delavnica t.i. bonus delavnica, naj bi nam prinesla dodatne točke pri skupnem seštevku. Delavnica je bila osnovana na kviznih vprašanjih po sistemu A, B ali C. Tisti, ki bi mu uspelo odgovoriti na vseh petnajst vprašanj pravilno dobi petdeset dodatnih točki. Ni mi znano, da bi to komur koli uspelo na pošten način, saj je bilo izhodišče vseh vprašanj zgodovina in geografija Logatca, ki iskreno rečeno ni slovensko mesto, ki bi imel ne vem kako neverjetno pomembno zgodovino. Pri tej delavnici smo se prvič pomerili z Poslanci kozmosa. Premagali so nas za en pravilen odgovor.
 |
| Ministri pred odhodom: Tadej, Blaž, Gregor S., Gregor B., Simon |
Ne dolgo po koncu delavnice smo že morali pisati teoretični test o orientaciji. Prvi del je bil samostojen. Vsak je dobil drugačno nalogo in imel pet minut časa, da jo reši. Za tem smo imeli skupinsko nalogo vrisovanja točk na karto. Glede na reference naše ekipe bi morali to nalogo opraviti z odliko, tudi občutek smo imeli tak, a kaj, ko so kasneje razglašeni rezultati govorili drugače. Nič za to. Še predenj smo se lahko odpravili na težko pričakovano pot, smo morali na obvezno delavnico, ki je spominjala na neke vrste štafetne igre. Sam sem bil popolnoma razočaran nad nepreciznostjo določenih nalog, vendar nas to ni vrglo iz tira, saj smo se želeli pomeriti na pravem tekmovanju: na progi, namreč.
Kmalu po obvezni delavnici smo že imeli odhod na progo. Hitro smo se dobro oblekli, natočili čaja in vode ter jo mahnili na prvo točko.
Prvo točko smo kar hitro našli. Bila je postavljena le dobrih 500m od začetka. Tam smo morali spresti Jakčevo mrežo. Mislim, da je bilo približno 8 točk, ki jih je bilo potrebno najti. Mi smo se zmotili le pri eni. Vse ostale smo popolnoma zadeli.
Navdušeni nad profesionalnostjo smo v rahlem drncu nadaljevali proti drugi točki. Tudi ta je bila za nas kot mačji kašelj. Hitro smo se pofočkali in že kot spočiti vranci dirjali do tretje točke, ki je bila razmeroma kar oddaljena. Do nje smo prispeli po cesti, saj v nočnem času ni pametno zaupati hoji po azimutu. Rahlo oznojeni smo odkrili tretjo točko, na kateri smo morali nekaj frnikul, postavljenih na okrogel lesen poligon, s pomočjo spreminjanja položaja le-tega, spraviti v luknjice. Pri tej simpatični nalogi smo pobrali vse točke. Dekleta, ki so bila na točki so nam zaupale, da smo trenutno štiri minute pred našimi Poslanci. Ta podatek nas je spravil v dobro voljo, zato smo skoraj leteli do četrte točke.
Pred nami se je že začela kopičiti gosta megla, ki je orosila prav vsak košček zemlje ali rastlinja. Kmalu za meglo smo začutili tudi bridek mraz, nad nami se je odprlo nebo in vsake toliko je nekdo izmed nas izjavil »Poglejte, utrinek!«. Medtem, ko smo hodili po dolgi cesti do četrte točke, smo v gozdovih opazovali neverjetno močne snope bele svetlobe, ki so jo oddajale luči ekip, ki so se zmotile. Mi smo vedeli kje smo, zato nam četrta točka ni delala težav. Na tej točki smo morali vrisati naslednjo točko, glede na navodila, ki smo jih prejeli…
Zakaj smo peto točko iskali tako dolgo, in nazadnje brez uspeha, mi je postalo jasno naslednji dan, ko sem pri razglasu rezultatu, v vrstici za točke pridobljene pri vrisovanju, zagledal dvajset točk od skupaj sto šestdesetih možnih. Ni nam bilo usojeno vrisovanje, zato smo peto točko izpustili.
Zaradi utrujenosti se naslednjih točk ne spomnim natančno … vem le, da smo pri nalogi na kateri smo morali kotaliti avtomobilsko pnevmatiko čez nekakšne rampe, osvojili vse točke. Spomnim se, da smo do naslednje točke hodili v neznansko dolg klanec, ki je zaradi zamegljenosti spominjal na enega od krogov pekla iz Božanske komedije. Na vrhu tega klanca je bila točka, mislim da osma. Postavljena je bila na sredino izredno lepe planine s čudovitim razgledom na zvezde in na zamegljene doline.
Na tej točki je bila naloga dokaj neumna, saj je bilo veliko odvisno od sreče. Moral si si namreč postaviti košček čokolade na čelo ter brez pomoči rok ta košček spraviti v usta. Meni in Simonu je uspelo, mislim, da tudi Blažu, ostalima dvema smo se pa lahko samo smejali. Brez postanka smo nadaljevali pot po pobočju hriba navzdol. Kolena so nam že cvilila in vsak je že stiskal zobe. Deveto smo izpustili, saj se je govorilo, da je izredno težavna.
Res nevem, a poti od osme do desete točke se praktično ne spominjam. Spomnim se le da smo prispeli do točke in da sem govoril neke nepomembne stavke. Na tej točki smo pravilno odgovorili na vprašanje iz česa si lahko postavimo bivak v gozdu, če imamo samo nož. Vprašanje se mi je zdelo neverjetno butasto, saj vsi, ki se vsaj malo ukvarjamo z skavtstvom vemo, da nikoli ne smemo imeti samo noža, saj je to zelo nespametno in nevarno.
Kljub temu smo korektno odgovorili in nadaljevali nalogo z drugim delom, ki je bil še bolj trapast. Med vožnjo po žičnici si moral med nogami držati košarkaško žogo ter zadeti v lavor, ki se je vedno prekucnil. Tudi ta del smo opravili z odliko in nadaljevali. Tudi enajsto točko smo izpustili, saj smo se grozljivo hitro bližali časovnici. V primeru, da se ne bi vrnili v tej časovnici bi bili diskvalificirani.
Do cilja smo le še tekli. Skoraj dvokilometrski tek nam je predstavljal neverjetno oviro. Vsak korak je bil občuten in tudi vsak pogled na uro bolj zaskrbljujoč. Upali, želeli in vedeli smo, da nam bo uspelo. Pred nami se je že pojavila dvorana v kateri se je odvijal Jakec. Morali smo preteči le še dobrih petsto metrov in v ozadju sem zaslišal plosk udarec ob asfalt. Bil je Gregor B. - spotaknil se je ob robnik. Ob padcu si je malo skrevenčil gleženj, a neverjeten stampedo do cilja se je moral nadaljevati. Vse bližje smo bili. Tekli smo kot da bi tekli zadnjič. Še zadnji ovinek … in konec. Počakali smo trenutek, se pogledali, jaz sem zajel sapo in zavpil: »Ministri!« ostali pa, »Mi smo iz inšpekcije!«.
Zasedli smo torej šesto mesto od skupno dvanajstih ekip. Vsak je v sebi čutil čast in ponos, saj smo dosegli pričakovan cilj in ker smo nenazadnje prehodili 25 km dolgo pot. Sam dvomim, da se bom še kdaj udeležil tovrstnih tekmovanj, a sem vseeno zadovoljen in prevzet nad našo borbenostjo in občutkom upanja, da bo muk, ki jih vsak čuti, slejkoprej konec.
Gregor Stražar - Lačni rakun