Zgodba o Majskih hroščih se začne le nekaj minut pred koncem čekiranja, ko ugledam obraze sotrpinov, saj vse do takrat ni bilo jasno, kdo bo sestavljal skupino. To smo bili Domen, ki se je izkazal za živi kompas (ki vedno kaže pravo pot); Nejc, ki mu je hrabro stal ob strani; Anže, ki je tiho, a vztrajno spremljal skupino ter Jerneja in jaz, ki sva bili zadolženi za znanje na testih in normalen tempo na terenu, da fantje niso brezglavo drveli.
Predno so nas spustili na pot jakca PP smo morali opraviti tri preizkuse. Najprej smo opravljali teste o topografiji in vrisovanju… ti so se izkazali za dokaj uspešne, čeprav bi lahko bili še boljši. Čas je hitro tekel in odpravili smo se na obvezno delavnico, naloge so bile zabavne, le nekatere malo slabo zastavljene. Vendar smo tudi te uspešno prestali. Čakal nas je samo še kviz o Logatcu in njegovih značilnostih. Nekaj znanja smo si pridobili od predhodnih skupin, predvsem pa nas je reševala sreča, saj smo odgovore ugibali. Izkazalo se je, da smo falili le na dve vprašanji. Tako smo zadovoljni čakali čas odhoda.
 |
| Majski hrošči: Anže, Nejc, Domen, Jerneja in Meta |
Ura je odbila 22.38 in na startu se je slišal le še »bojni« klic Majski hrošči-letijo ponoči, kar se je na koncu izkazalo za še kako resnično. Za začetek smo taktično pregledali celotno pot, da smo videli kaj nas vse čaka to noč. S tem smo izgubili nekaj minut, predvsem pa smo si nakopali naslednjo skupino, ki smo ji nehote pokazali prvo točko. Bila je sredi travnika, kar nas je »zelo razveselilo«, saj je to pomenilo da bomo celo noč plavali. A vseeno smo še polni energije pot nadaljevali proti drugi točki. Bila je živa… od nas so zahtevali odgovor na vprašanje: »Po čem se v naravi orientiramo?«, kar se nam je zdelo smešno, a se nismo pritoževali, saj nam je to prineslo 20 točk. Drugi del naloge je bil bolj odvisen od sreče. Dva izmed članov skupine sta se morala spustiti po zajli in na koncu z žogo, ki sta jo imela med nogami, zadeti sod. Na tej točki smo si prislužili 60 točk. Ista usoda nas je doletela na tretji točki. Zadihani od hoje v hrib, smo nespretno jedli piškote, medtem ko nam natančnost zbijanja embalaže od paštete s kolom, ni povzročala težav. Moje misli so se po tej točki izgubile med premišljanjem, kaj vse me že boli in kaj vse moram še prehoditi. Zato ni čudno, da za četrto točko ne vem niti to ali je bila mrtva ali živa. Vsekakor pa se spomnim, da smo do pete točke prišli po bližnjici, zaradi Domnovega neverjetnega občutka za smer, in tako prihranili energijo za opravljanje naloge. Kotaljenje gum preko klančin smo s skupnimi močmi opravili z odliko in tako popravili vtis, saj smo si prislužili 100 točk. Pot nas je od tu peljala naravnost v središče gozda, kjer se je prvič zgodilo, da nismo vedeli kje točno smo. Posledično smo šesto točko iskali nekoliko dlje. Morali smo nadoknaditi čas, zato smo se hitro odpravili naprej. Hoja po sredini ceste…kakšen užitek. To je vse česar se spomnim do sedme točke, skoraj vse J... ne smem pozabiti na »čudovite« ritmično pravilne zvoke Nejčevega podplata, ki je začel protestirati. Ostal je na pol poti iz sedme točke. Le še tri točke do konca, mi pa čedalje bolj utrujeni. Že smo bili na osmi točki, kjer smo se igrali s frnikolami in bili veseli, saj smo spet dobili 100 točk. Tako veseli pa nismo bili ko smo pogledali na zemljevid, ki je kazal, da nas do devete točke čakajo sami hribi in dolince, kaj bi si človek lepšega želel po 4 urah hoje J. Zato smo se odločili, da jih raje izpustimo in do devete točke pridemo po daljši, a lažji poti. Malo smo jo še sami podaljšali, a na koncu le prišli do devete točke. V dobro voljo nas je spravil Domen, ko nam je povedal, da je bilo to zadnje lazenje po šumi. Tako smo še z večjim zagonom odhiteli na zadnjo točko, kjer smo vedeli, da nas čaka Jakčeva mreža. Zaradi pripovedovanja o slabih izkušnjah iz prejšnjih let, sem mislila, da pri tej nalogi ne bomo preveč uspešni. A pokazalo se je povsem drugače. Zaradi omejenega časa se je med nami prvič pojavila nervoza, vendar smo stopili skupaj in 5 sekund pred koncem razpletli mrežo. Zdaj pa nam ni preostalo drugega kot da se po najhitrejšem postopku pojavimo na cilju. Posledično je to pomenilo, da smo pot od zadnje točke do cilja pretekli. Očitno smo imeli preveč energije…NE…samo adrenalina J. Prihod v cilj je pomenil nepopisno veselje, ko se po 6 urah znajdeš na cilju z »nasmehom« na ustih in veš da je bila noč prečudovita.
 |
| 3 x 5 - sv. maša na Jakcu spet! =) |
Na koncu bi se rada zahvalila svojim »hroščem«, kljub temu, da smo se združili v zadnjem hipu, menim, da smo bili zelo usklajena skupina. Zaradi vas lahko rečem, da so občutki mojega prvega Jakca: PRIŠEL- HODIL- ZMAGAL, vmes pa se noro zabaval.
Meta Hrovat - Zagnana puma