Kje: Žiri
Kdaj: 16. avgust 2012
Kdo: Jera, Bernard, Blaž D., Simon K., Urban, Gregi
Komu: četi Dobrepolje 1
Peljali smo se v kraj malo naprej od Žirov. Naša naveza – četovodja – nam je razložil, da se taborni prostor nahaja ob vaški cerkvici. Pričakovali smo da ta »ob« pomeni vsaj sto, če ne kar dvesto metrov stran od cerkvice. Naša domneva se je izkazala za napačno takoj, ko smo se z avtom pripeljali direktno v taborni prostor, obrnili skoraj pri jamboru in se odpeljali stran. Česa podobnega še nismo doživeli! Da bi bil tabor postavljen na cerkvenem dvorišču!? Začudeni nad nenavadno lokacijo za krajo smo se ustalili dobrih tristo metrov stran od cerkvenega griča. Med nami in med hribom je bil ogromen travnik in nekaj hišic, mimo nas je tekla reka in ko si pogledal čez njo si videl še en ogromen travnik, ki je mejil na industrijsko cono. Zakaj sem opisal teren, bo jasno kasneje.
Malo po deveti so se mino nas pripeljali trije lokalni taborniki. Izmenjali smo nekaj besed, kasneje pa so se odpravili pozdravit četo iz Dobrega Polja. Minilo je kar nekaj časa, ko se vrnili s tabora, kar je bil znak, da se bo kmalu začela straža. Hitro smo se preoblekli v toplejše in temnejše obleke ter se odpravili preko polja do griča. Pod njim smo se razdelili na dve skupini. Ena je nadaljevala pot po urejeni stezi do cerkve, druga pa po travnatem bregu do tabornega prostora. Druga ekipa je bila kmalu na položaju, ki je imel neposredni pogled na tabor, zato so se tam potuhnili in opazovali vzorce obhodov, ki jih ponavlja straža. Ni minilo deset minut, že se je drugi skupini pridružila prva in vsi smo bili na enem kupu. Prva ekipa je razložila, da je skoraj nemogoče napasti iz njihove strani, saj je osvetljenost cerkve povsem onemogočila neopazno približevanje taboru. Ravno med pogovorom sem zapustil skupino, saj sem moral odtočit. Šel sem povsem na drugo stran travnika in opravil. Ko sem se vračal, sem v nekem trenutku zagledal tri svetle pike, ki se po hribu navzdol podijo za našimi. Takoj, ko sem videl, da so trije mi je bilo jasno, da bo noč še dolga, saj je v pravilih pisalo, da stražita samo dva, ko pa pride do tihega alarma (povsem nov izum) pa se zbudijo določeni ljudje. Očitno so sprožili tihi alarm še preden so nas videli. Medtem, ko sem te besede premetaval v mislih, sem opazoval preganjanje po travniku.
Luč se je vztrajno približevala našemu avtomobilu. Takrat sem tudi zagledal, da je nekdo od naših ujet. Ne dolgo za tem sem se podal do avtomobila in zagledal Blaža ter Jero, ki sta zadihana pripovedovala kaj se je zgodilo in da so ju ujeli. Takoj sem stekel na travnik in se potuhnil.
Medtem je Simon poizkušal ukrasti zastavo, saj je bil neopažen še na vrhu hriba in je videl, da se po travniku podijo trije stražarji. Ko je prišel na taborni prostor, je ob jamboru zagledal še dva stražarja. Vedel je, da tu nekaj ni v redu, zato se je potuhnil in čakal na priložnost. Medtem smo na travniku pod njim nekateri bili bitko s tremi izvrstnimi tekači. Sam sem vedel, da me ne bodo morali ujeti, zato se jim žvižgal in jih skušal zvabiti čim dlje od tabora. Enega mi je uspelo zvabiti. Takoj se je zagnal v tek za menoj. Najprej sem tekel malo počasneje, ko pa sem zaslišal, da mi je že čisto za petami, sem spoznal, da to ni nek povprečen četnik, ki se ne želi zaganjati za nasprotniki. Zato sem pognal hitreje in stekel na polje. Tam ne ni mogel več ujeti, a sledil mi je še vedno. Tako da me je nagnal v sosednji breg, ki je bil oddaljen vsaj petsto metrov od tabora. Takrat je ugasnil luč in sklepal sem, da se vrača nazaj. Spustil sem se iz hriba in šel do avtomobila. Takrat se je za menoj pognal stražar, ki je čakal skrit nekje na travniku. Tekel sem kolikor sem megel in naposled ušel. Medtem je na griču, na katerega sem bil nagnan, Urban pobližje spoznal nekaj goveda, saj je v strahu, da bi ga ujeli, preplezal že na drugo stran hriba in prišel na povsem nov travnik. O da, tako se še nismo nikoli na tekli na kaki izmed kraj! Malo za tem, ko se mi je uspelo izviti iz nevarnosti, sem se odpravil na travnik, ki je bil preko reke, saj sem tam lahko opazoval, kaj se dogaja na travniku pod gričem. Takoj, ko sem stopil na most, se je za mano prižgala luč in že sem vedel, da je to znak za tek. Tekla sva vsaj kilometer in pol daleč od tabora, povsem do prvega naselja. Srce mi je v prsih bilo tako močno, da me je kar malo razmetavalo po cesti. Za počitek sem potreboval skoraj dve uri, ki sem ju preživel na travniku vsaj kilometer od tabora. Tisti dve uri se ni dogajalo veliko. Ko sem že skoraj zaspal, sem se odločil, da se vrnem do avtomobila. Bil sem tako zaspan, da mi je bilo povsem vseeno, če bi bil ujet. Ko sem po neizmerno pazljivi hoji prišel do avta sta tam že debatirala Urban in Simon.
Nekaj časa smo debatirali, kaj bi storili. Po sestanku sva z Urbanom raztegnila armaflekse in zaspala. Simon pa je še kolebal ali naj poskusi še enkrat. Odločil se je, da se nama pridruži.
Med spanjem nas je eden od stražarjev polovil. Seveda je bilo jasno, da to ni veljaven ulov. Zato se nismo menili zanj, a menili se nismo niti za ponoven napad na zastavo. Le Bernard si je želel še enkrat poizkusiti tik pred sedmo. Vsak mu je dal majhen napotek, ki mu najverjetneje ni nič koristil, in že se je odpravil. Čez nekaj minut se je zaslišalo zvonjenje zvonov. To je bil znak, da je konec straže. A poglej ga zlomka, na vrhu griča smo zagledali postavo, ki evforično divja proti avtomobilu z zastavo v roki. Bil je prizor, ki bi ga pripisal najbolj poflojdranemu filmu. A bil je resničen.
Ko smo se vsi uredili smo se odpravili na pogajanja v tabor. Zaradi izredno težavnih pogajanj, bi se komentarja in opisa raje vzdržal. Povedal bi le, da smo se kar se da hitro odpeljali domov, saj sta morala tisti dan Urban in Simon na ŽVN.
Oh ja. Zadnja kraja letos, kljub lovoriki, ni bila vredna naziva dobre kraje. Nič za to. Bo že drugič toliko bolje. Kajne?
Gregor Stražar – Lačni Rakun