Ker smo (se razume) zgledni skavti, smo se dobili še nekoliko prej pri našem skladišču, da smo pospravili manjšo zmedo, ki je nastala po fantastični Žmohtariji. Pospravljanje je šlo gladko in ko smo končali, smo se odločili, da poiščemo še enega skavta, ki bi šel z nami (imeli smo namreč dovolj prostora v avtu), a nam žal ni uspelo. Čisto malo razočarani in čisto polni energije smo se nato spokali v avto in se odpeljali na Dolenjsko, natančneje v Dolenje Kronovo.
 |
| Četverček domžalskih "kradljivcev" |
Prišli smo že okoli šestih , a nič zato - imelo smo več časa za raznovrstno zabavo. Najprej smo srečali nekaj voditeljev čete iz Železnikov, ki so nekaj dni nazaj vsi bili udeleženci Žmohtarije, večkrat pa nas je obiskal tudi potepuški pes, ki smo ga neuspešno odganjali. Mimo so se pripeljali tudi taborniki, ki se niso kaj dosti zanimali za nas, zadnji od obiskovalcev pa je bil g. župnik, ki nas je prisrčno pozdravil. Tudi na splošno nam ni bilo dolgčas, pogovarjali smo se o najrazličnejših skavtskih in tudi »neskavtskih« dogodivščinah, poslušali smo The Kelly Family in nekaj časa celo igrali SongPop. Počasi nam je tako minil čas do enajste ure, ko smo se spravili krast. Ker je bil taborni prostor na otoku, smo se sezuli in pogumno zakorakali v do kolen visoko vodo in se previdno premikali do kopnega. Tam smo si zaželeli srečo in se razdelili. Kradli smo Železnikom, ki so majhna četa, na voljo smo torej imeli tri vodove in dve glavni zastavi. Prva zastavica je padla že okoli polnoči, sledila pa je še ena glavna. Ana in Urban sva se odločila, da imava za to noč dovolj in sva se zadovoljna odpravila spat presenetljivo zgodaj - že okoli pol dveh.
Toda to noč nam miren spanec ni bil namenjen! Že čez kakšne pol ure je v avto ''priletel'' Urban, ki mi je naročil, naj pokličem 112, saj si je Anže poškodoval glavo, ko je padel po nekem bregu. Čez nekaj sekund smo se že peljali, reševalec pa je Urbanu po telefonu dajal napotke kako priti do urgence v Novem mestu. Urban je do bolnišnice hitro našel in reševalec, ki nas je sprejel, nas je poslal naprej na slikanje glave. Ko je bil Anže sprejet na slikanje glave, se je oglasil Gregi, ki je v Dolenjem Kronovu ostal sam. Mislil je, da so avto ukradli, a ga je Urban ''pomiril'' z novico, da smo morali Anžeta peljati v bolnišnico. Na naše veliko olajšanje Anžetu ni bilo treba ostati na opazovanju. Vse je pogumno in mirno prestal in potem, ko je nad obrvjo dobi tri šive, končno dočakal tudi ''stilsko preobrazbo'', saj se je končno lahko preoblekel v suha oblačila.
 |
| Pogled na delček tabornega prostora |
Vrnili smo se nazaj k otoku in se odpravili spat kar v členar v tabor. Tam smo se udobno namestili in presenetljivo hitro zaspali. Zjutraj smo se zbudili malo pred taborom, v avto smo šli še po zastave in Gregija, nato pa dobili zasluženo odkupnino. Ob zajtrku so nam železniški izvidniki in vodnice zapeli dve ljudski pesmi, seveda pa smo dobili tudi vezalko. Po prijetnem klepetu smo se okoli devetih odpravili domov. Bili smo utrujeni, umazani, a zadovoljni. :)