Tokrat bližje rodnim krajem kakor navadno, na Limbarsko goro. Ob prihodu so nam v oči takoj padle hude kure, ki so skakale naokoli in nekateri izmed nas so navdušeno skakali za njimi. Nastanili smo se v prizidku cerkve, kjer pa se nismo prav dolgo zadržali - pojedli smo le nekaj (beri precej) čokolade in se odpravili na pohod na Goličaj. Prijetna gozdna pot nam je delala družbo med pogovori vseh vrst in tem in kaj kmalu smo prispeli do vrha. Ruševine že dolgo nazaj požganih hiš in simpatična cerkvica so nas takoj navdušile. Julija in Ana sva prevzeli pobudo in takoj splezali na s plevelom poraščene zgradbe in jih vzeli za svoje. Kot se spodobi smo se ob hiškah tudi pošteno poslikali ob čimer smo se neizmerno zabavali, je pa to bilo tudi precej adrenalinsko početje. Sledile so skrivalnice in še več zabave. Seveda smo se vpisali tudi v pohodniško knjigo na vrhu.
Ob povratku v naš začasni domek (beseda dom bi bila neprimerna za sobico s kopalnico) se nam je pridružila še klanovodkinja Petra in s skupnimi močmi smo skuhali makarone s tuno. Po zadostnem počitku pa se je začel glavni del. Priprave na zlato žabo 2016 in igra morilec (ubiti moraš tega-in-tega, tam-in-tam, s tem-in-tem)! Od idej za naš novi projekt smo kar pokali in ob marsikateri smo se tudi nasmejali.
 |
| Ku-kU! Jaz sem Želod! |
Tako nam je minil čas do večera, ko smo šli na sprehod, za tem pa je napočil trenutek sprejema »ta novih«. To sta letos Polona in Boris (ter Rebeka, ki ni bila prisotna). Polona in Boris sta nam napisala utemeljeno prošnjo za vstop v klan mi pa smo seveda pripravili nekaj zanimivih preizkušenj. Za začetek sta nam prebrala ganljiva spisa, mi pa smo ju za tem postavili pred prvo preizkušnjo. Iz kupa naših spalnih vreč sta morala vsakemu od nas odrediti svojo. Ob tem so se sprožale salve smeha, z resnim izrazom na obrazu pa smo poslušali njuno posebno zaprisego ob vstopu v klan. Za konec sta nas morala prepričati še s pripravo večerje. Izkazala sta se s šmornom, ki pa ga je bilo žal premalo in smo »poštukali« z … makaroni!
 |
| Borko in Polona ob sprejemu v klan |
Žal nas je po večerji zapustila Polona, mi pa smo zdaj odšli ven, kjer smo preizkusili svoje čute, predvsem vid, na gozdni poti, kjer so mestoma prižgane svečke LMBja zakrivale ali odkrivale pogled na skrite soklanovce. Čeprav na nebu to noč žal ni bilo zvezdic smo se potolažili z razgledom na lučke v okoliških hribih in zanimivimi večernimi pogovori na klopci pred cerkvijo. Po prihodu nazaj v domovanjce smo polegli na improvizirana ležišča in zmanjkalo nas je do osmih naslednjega dne.
Po počasnem prebujanju smo si privoščili zajtrk, potem pa ven! Pohajkovali smo po bližnjih cesticah se mestoma ustavili (recimo, da smo se kotalili po vabljivem hribu) in mimoidoče razveselili s Kekčevo pesmijo. Pristali smo se na prijetni jasi, kjer smo s čestitko zaželeli vse dobro oktobrskima slavljencema Blažu in Bernardu, za katera se je izkazalo, da nista edina in kasneje je tudi Boris prišel na svoj račun. Nekaj iger, potem pa je padla ideja, da bi plezali na drevesa. Žal ideja ni bila edina, ki je padla, prav tako je namreč Julija Vita, ki je obležala z zvinom gležnja. Fantje so jo hrabro ponesli iz gozda do ceste, kamor jo je prišla iskat Petra, mi pa smo krenili peš. Lotili smo se kosila, za tem pa preizkusili še naše sposobnosti opisovanja znanih osebnosti v prav zanimivi in izredno zabavni igri.
 |
| Huda kura na Limbarski gori - november 2015 |
Žal je naš čas na tej točki potekel in s skupnimi močmi smo pospravili, se še zadnjič poslikali in oddrveli proti domu. Naj povem še, da je jesenovanje rezultiralo v osem »mrtvih«, recimo Blaž na puloverju z armičem ali Petra, ko se drži drevesa s čebulo, zmagala pa sta Tinkara in Boris, ki sta edina ostala živa. Smo se pa neizmerno zabavali ob izločevanju soigralcev v igri, kar zahteva tudi timskega duha in precej iznajdljivosti!Živeli črvi!