Kje: Nomenj pri Bohinju
Kdaj: 19. julij 2012
Kdo: Janez Drča, Tine Jagodic, Simon Jeglič, Simon Kastelic, trio bratov Bolta (Tadej, Urban, Domen)
Komu: vsem gorenjskim četam
S klanom smo se odločili, da mora zastava na Kvajdeju pasti za vsako ceno. Potovalni tabor smo skrajšali za en dan, kar nam je v noči pred napadom omogočilo odličen spanec. Na dan napada smo se pozno popoldne z dvema avtomobiloma odpravili proti Bohinju, kjer smo nakupili še nekaj malega hrane za po poti. Janez se je srečal tudi z nekaj voditelji iz Kvajdeja, ki so v kavarno prišli na okrepčilo. Ko je sonce zahajalo, smo se odpeljali pred taborni prostor, kjer je sledil še bojni posvet. V nasprotju s prvim napadom smo sedaj popolnoma poznali teren, zato smo se formirali v skupine, ki so poizkušale iz različnih smeri oz. potencialnih vhodov. Tadej, Urban, oba Simona in jaz smo šli proti robu jase, ki je bil nabolj oddaljen od Jambora. Namestili smo se še pred piskom tišine in nato opazovali tabor. Po pisku tišine smo počakali še približno pol ure, nato pa je Tadej pot nadeljeval po levi strani gozda, Simon Jeglič pa po levi strani jase. Ostali trije smo še malce počakali, nato pa se počasi "po vseh štirih" eden za drugim odpravili po desni strani jase. Napredovali smo zelo počasi, saj je eden izmed stražarjev stalno svetil okoli z zelo močnim reflektorjem. Vsakič, ko nas je obsijal, smo v hipu obstali in z obrazom pogledali v tla, saj je pri temnih oblačilih obraz najsvetlejši del človeka. Po približno uri plazenja sem kot prvi prišel za ogromen bel šotor. Počasi sem pogledal v notranjost in presenečeno ugotovil, da je popolnoma prazen. Sledil je ogled jambora, ki se je nenadoma zdel precej bližje, kot prej. Ugotovil sem, da sta stražarja oddaljena kar precej, tisti z reflektorjem pa vsake toliko časa odhaja proti šotorom. Kmalu je prišel Urban, Simona pa ni in ni bilo na spregled. Ker nisva hotela še naprej čakati Simona in tvegati odkritja, je Urban kot izkušenejši in pogumnejši odšel v smeri jambora. Jaz sem na drugi strani šotora vse skupaj opazoval in čakal, če bi bila morda potrebna tudi moja pomoč. Čakal sem približno 10minut, ko sem za sabo zagledal Simona. "Končno! ", sem si mislil.
 |
| Na sliki je prikazana pot napadalcev. |
Na hitro sem mu opisal situacijo, na kar sva zaslišala tek. Gledala sva proti ognju, kjer je stražar le nemo stal ter svetil v jambor. Že nekaj sekund pozneje so od šotorov pritekli drugi stražarji. Postalo nama je jasno, da se bova morala po hitrem postopku umakniti. Stekla sva nazaj po poti, od koder smo prišli, za nama pa so tekli vsaj trije stražarji. Presenetljivo nam je eden od stražarjev sledil tudi v gozdu, kjer sva srečala tudi Urbana - z glavno zastavo v rokah! V bazi smo bili z izkupičkom zelo zadovoljni. Urban in Simon Jeglič sta nam opisala še, kaj se je pravzaprav dogajalo, ko sva midva s Simonom slišala tek. Urban se je od belega šotora plazil proti jamboru, na kar je sredi poti našel Simona. Zmenila sta se, da gre Urban po zastavo, Simon pa v pripravljenosti počaka. Urban je nato stekel mimo stražnega členarja, iz katerega je planila postava, ki pa je začuda namesto Urbana začela zasledovati Simona. Urban je med tem odvezal zastavo ter stekel proti bazi. Drugi so med tem povedali, da pri svojih smereh niso imeli uspeha.
Med tem pripovedovanjem nas je malce ustrašil Tadej, ki je v hitrih korakih prihitel po poti iz tabora. Sledilo je sestanek o spanju oz. poskusu napada še pri drugih dveh "vodovih"zastavah. Odločili smo se, da poizkusimo še pri eni izmed preostalih zastav. Taboru smo se približali iz popolnoma nasprotne strani. Ker je postalo že precej svetlo, smo nekateri menili, da je vstop v tabor samomorilski napad, zato smo počakali nekaj sto metrov stran. Tine, Tadej in Simon J. pa so odšli noter. Že po nekaj minutih smo zaslišali vpitje, tek ter glasove podobnim padajočim menažkam. Tadej in Simon sta se (brez Tineta) prikazala na vhodu in tekla proti nam. Poročala sta, da je se je nesrečno zaletel v samokolnico in bil ujet (to je bil ropot, podobe padajočim menažkam). Hitro smo se odločili, da ne tvegamo novih žrtev in gremo spat. Zjutraj smo ponosno, a z grenkim priokusom (zaradi ujetnika) vkorakali v tabor. Pozdravili smo Domžalsko četo ter opravili pogajanja z stražo. Izkupiček pogajanj ni bil ravno po naših željah, vendar so nam za zastavo vseeno vrnili ujetnika, dali po eno vezalko od vsake čete ter nam "prijazno postregli z zajtrkom". V narekovajih zato, ker sta zajtrk dobila samo dva, ostali pa šele po 15-minutnem čakanju pri prijazni domžalski četi. Zajtrk je bil sicer naloga straže. Ponosni na uspešno "revanšo" smo se počasi odpravili proti domu.
Za konec pa naj dodam še dve zanimivosti. Prva je, da so že na drugem zaporednem Kvajdeju Domžalčani kot edini ukradli glavno zastavo, druga pa je, da so na prejšnem Kvajdeju zastavo ukradli ravno na moji straži. :D
Domen Bolta – Marljivi Škorpijon