In takoj zatem, odhod. Vsi skupaj smo krenili proti Bovcu, kjer smo nestrpno čakali novih dogodivščin in izkušenj.
Seveda smo po približno dvourni vožnji, točen čas je neznan, zaradi velikega števila nažaganih drv na zadnjih stolih, končno prispeli na svoj cilj. Tam smo ugrabili oz. si sposodili bovškega skavta in jamarja Mateja, s katerim smo se skupaj z Alešem Stražarjem za volanom odpravili proti naši prvi novi, mogoče za nekatere tudi ne, izkušnji naproti.
Pot nas je, po skoku v zaščitne kombinezone, varnostne plezalne pasove in zaščitne čelade odpeljala v bolj odročne dele planin oziroma k vhodu v jamo Srnica. Že ob vstopu je postalo jasno čemu vsa ta oprema. Jama je vendar rahlo nizka tako, da se je treba ponekod preplasti skozi in seveda po dežju, ali pa je še vedno deževalo, se ne ve, ker nihče ni ostal zunaj, je jama rahlo vlažna in ponekod je seveda tudi voda. Vseeno smo se prebili skozi jamo in se po okoli 50-metrski steni z vrvjo spustili nazaj na tla. Izhod iz jame je namreč na sredini prepadne stene.
Po tej novi izkušnji smo se peš odpravili proti Bovcu, da se nastanimo v hotelu oz. bovški skavtski sobi. Seveda smo skuhali tudi kosilo, vendar šele po prihodu bovških skavtov, ki so nam prijazno posodili svoj malo večji gorilnik. Za kosilo smo imeli štruklje z orehi oz. zelo čudne gumijasto kuhane makarone s sirom. Po vseeno osvežujočem kosilu smo se skupaj z bovškimi klanovci odpravili v Podsočo, kjer smo skupaj preverili naše znanje v gradnji bivakov in gradnji ognja. Seveda dežja preko celega dneva ni vredno omenjati, čeprav sem ga ravnokar. Po uspešni gradnji smo se odpravili nazaj v našo palačo, kjer smo s trudom ugotovili, da ima peč zamašen dimnik, tako da smo sobo »greli« ob plamenu sveč in zabavni pogovorih podprtimi z »fondijem« in ob grizljanju kokic.
 |
| Klan Huda kura... se tudi v Bovcu po jajcih fura! =) |
Naslednji dan smo po jutranji maši ponovno krenili na pot v upanju, da bo zaradi obilice dežja možen odličen pogled na slap Boka. Seveda so se naša pričakovanja po krajšem sprehodu ob prečudoviti reki Soči tudi izpolnila. Popoldne smo se odpravili v Čezsočino nekdanjo dvorano, preurejeno v plezališče, kjer smo ob trdnem premisleku ugotovili, da je bolje da odrinemo proti domu, kot da čakamo, da zavre voda za novo porcijo štrukljev. Seveda brez pozabljenih predmetov skoraj da ne gre, zato smo obrnili da poberemo še dve premočeni bundi in nato smo krenili proti domu.
Po napol prespani vožnji smo zaključili naše popotovanje po Bovcu oz. bližnji okolici in luknjah in tako zaključili naše jesenovanje.
Grega Jezeršek - Samosvoj rakun