Ostali bomo na skoraj isti lokaciji kot smo zdaj, zgolj preselili se bomo na drugo stran dvorišča. Na akcijo ureditve ste vabljeni vsi voditelji, klan, noviciat, kot tudi najstarejša generacija izvidnikov in vodnic.
Dobimo se ob pol deveti uri zjutraj. Za ogrevanje pred delovno soboto si lahko preberete članek iz februarja 2008, ki skozi oči avtorja Jerneja govori o prvotni akciji ureditve našega sedanjega skladišča - od te akcije ravno v teh dneh mineva natanko pet let.
Novega skladišča smo si domžalski skavti, prav tako kot družina Žajdela želeli že nekaj časa. Staro skladišče se je namreč nahajalo pri prej omenjeni družini, ter jo tako nehote obremenjevalo, še posebej Urbana, ki je skrbel za opremo (do neke mere).
Na opremo je dne 29. novembra posijal nov žarek in ji namenil novo ero. Morda je ta žarek posvetil že nekoliko prej, saj smo novemu skladišču morali zagotoviti prostor, tu bi moral pohvaliti in se zahvaliti domžalskemu župniku Janezu, ki nam je priskočil na pomoč in zagotovil prostor v Stobu. V stari prijetni hiški nam je bila namenjena soba, ki je bila potrebna manjše predelave. Tako smo se nekateri SKVO-jevci lotili dela in izpraznili sobo, jo očistili ter začeli s postavljanjem nosilcev za police. Delo se je zavleklo (načrtno) v popoldan, kjer so nam priskočili na pomoč popotniki in popotnice. Njihova naloga je bila pregledati vse šotore, saj je bila le tem vse skozi namenjena posebna nega. Pridno smo delali do večera in v primeru, da noči ne bi bilo, bi prav zagotovo vztrajali vse do jutra, ampak noč je prišla, je minila, nas pa je čakalo novo jutro. Ob pogledu skozi okno na dež smo bili zedinjeni, da to ni dan za čiščenje opreme. A vseeno smo se jo odpravili čistiti in z delom zaključili v poznih popoldanskih urah. Težko je bilo tako pridnim skavtom reči, naj gredo domov, saj so kljub dvodnevnemu delu čutili potrebo po še, a noč je le noč. Odšli smo domov ter naslednje jutro prišli dokončat nalogo. Delo smo opravljali z nekakšnim elanom, saj smo vsi čutili, da se bliža konec, dodaten tempo pa nam je narekovala narava. Z delom smo morali zaključiti do večera. Morda bi bilo v tem delu potrebno definirati naše delo. Potrebno je bilo popisati, presortirati, ter označiti prav vsak predmet. Dvorišče družine Zabret je bilo ta dan obljudeno ter hkrati prekrito z zanimivo kramo (skavtsko opremo). Vendar smo do večera delo zaključili, potrebno je bilo le še vso opremo smiselno vstaviti v novo skladišče.
Torej, če na kratko povzamem, delo smo opravili kvalitetno – inventirali, ter oprali vso opremo, hitro – delo smo opravili v treh dneh, ter brez večjih težav – ampak z veliko malimi problemi, ki smo jih po skavtsko prežvižgali in prepeli.
Poseben odstavek je namenjen zahvalam. Kot na kakšni zgoščenki pop skupine. Najprej bi se radi zahvalili staršem za podporo (recimo) - šala. No, vse kakor ima največjo vlogo pri realizaciji skladišča gospod župnik, nato pa sledijo pridne roke, predvsem Filip, ter Peter, ki sta skupaj z mano prebila vse tri dni na delovnem mestu, ter ostale, ki so pomagali po svojih zmožnostih in naših potrebah. Potrebno bi se bilo zahvaliti tudi za preteklo pomoč družini Žejdela, ter družini Zabret, ki je v celoti sodelovala pri projektu (na princip hočeš ali nočeš). Mislim da sem zajel prav vse zaslužne v enem odstavku – ni bilo lahko.
Skladišče pa naj zaživi in naj ga negujejo pridne, vestne skavtske roke vse do tedaj, ko bo nanj posijal nov, morda še močnejši žarek, ampak naša oprema zaenkrat te težnje nima (razbrano iz pogovora z njo), vendar se nikoli ne ve, kaj jo piči.
Jernej Girandon