Avtobusa sta kmalu po vzponu na vznožje jeloviške planote ustavila. To je pomenilo, da bomo pot morali nadaljevati peš. Ne, da nas ne bi mogla peljati do koče, saj sta nam odpeljala prtljago, le nekaterim in tudi meni osebno, se je zdelo prijetno, da opravimo lep jutranji sprehod po makadamski cesti do Rovtarice. Po približno dvourni hoji smo prispeli do koče. Tam so nas že čakali postavljen jambor, preostali voditelji in nekaj kravic. Ob prihodu je vsak poiskal svoj nahrbtnik in v njem poizkušal pretihotapiti nekaj sladkih priboljškov za potešitev neznosne lakote, ki se vedno pojavi nekaj minut pred kosilom. Javnosti naj ostane skrito kje vse so voditelji našli nekatere bombončke, a v primerjavi s časi, ko sem bil sam na njihovem mestu, so svetel zgled ali pa odlični tihotapci. Ni kaj. Po carinjenju je vsaka veja pripravila svoje prebivališče za prihodnje dni. Bobrčki in volčiči so spali v koči, četa in klan pa zunaj. Kasneje so sledili še določeni opravki, ki sodijo k prvemu tabornemu dnevu. Komur vsaj malo pomeni svež zrak, mu neverjetno osvežujoča okolica ni dala miru. Le malo pred prihodom se je zlil poletni dež, ki je z radostjo napolnil naravo in ji čez obraz nadel tančico meglice in dvigajoče se vlage, ki je kot umirjena hči strele in groma, koprnela proti višavam.
Občudovanje pokrajine okoli nas je prekinil krulež v želodcu. Vsi smo že z veseljem pričakovali kosilo. Postregli so nam z odlično zelenjavno juho, ki je mnogi kar hitro potešila tek, a nekateri smo morali pojesti še kar nekaj sendvičev, da smo si rekli »desci«. Po kosilu je vsaka veja dobila zadolžitev. Do večera je bij ogenj že postavljen. Tudi četi je že uspelo postaviti šotore in druženje se je pričelo. Počakali smo, da se zmoči in ogenj se je prižgal.
Imeli smo zabavni večer. Prvi so bili Bobrčki, ki so nam postregli z izredno zabavnimi čarovniškimi točkami. Za njimi so program vodili volčiči in četa. Klanovci, kot najstarejši, so preizkusili svoje znanje živinoreje in poizkušali kuharicama prodati kamelo. Kameli sicer nista bili nakupljeni, saj smo ju morali vrniti v zbirko protokolarnih daril naše vlade. Prijeten večer se je končal z nekaj prepevanja in prijetnega vzdušja.
Naslednji dan so nas razdelili v mešane skupine, ki so se morale prebijati skozi vrsto zastavljenih nalog. Na žalost mnogim največjih težav niso predstavljali nasprotniki, temveč nešteto kravjih zapuščin odlične prebave. Po igrah je sledilo kosilo. Odličen ričet, ki je vse malo napenjal, a to ni pokvarilo vzdušja, mnogi smo se prav zabavali.
Ko smo pojedli kosilo, smo se odpravili na progo preživetja, ki je bila sestavljena iz mnogih zanimivih nalog. Od sejanja riža, do spusta po nekajmetrski žičnici. Seveda ni manjkalo orientacije in strmega terena.
Ta dan je bil namenjen tudi proslavitvi dvajsetletnice domžalskega stega, zato se je mrzlično pripravljalo večerno slavje. Navkljub povabilu vsem bivšim voditeljem, da se udeležijo proslave, se je ni udeležil nihče. Nič za to. Predenj smo si ogledali stare fotografije, so voditelji podeljevali nagrade tistim, ki so se izkazali s pridnim delom tekom leta. Vsak, ki je bil na vseh zbiralnih akcijah papirja in čiščenju cerkve je prejel zanimiv jedilni pribor, t.i. žvilco. Vsi ostali pa so dobili slavnostne rumene majčke, ki so imele na prsih osvežen napis majice, ki smo jo nekateri prejeli pred več kot desetimi leti.
Večer se je nadaljeval z ogledovanjem starih slik, ki so mnogim, še posebej voditeljem, vzbujali izredno nostalgične občutke. Med ogledovanjem so nas zmotili potujoči trgovci s tkanino, ki so nam želeli prodati zastavo. Smisla za humor v bohinjski dolini očitno res ne manjka, vsaj takega ne, ki bi nas spravljal v jezo. Nočni podvig lokalnih veseljakov se je v jutranjih urah razrešil z opravičevanjem in vrnitvijo zastave.
Tisti dan so se nam pridružili tudi starši, saj je bil to dan za obljube in uraden zaključek leta. Prav zanimivo je bilo opazovati ihtenje tistih, ki so opravljali sveto obljubo, saj so se zavedali, da stopajo v povsem nov prostor bratstva in poštenosti. Po obljubah in sveti maši je sledilo kosilo, ki je bilo večinoma meso pripravljeno na žaru izpod rok duhovitega gospoda Kotnika, ki je svoja mojstrska znanja v peki na žaru prikazoval že na prejšnjih skavtskih dogodkih. Ob koncu je četa pripravila presenečenje za bivšega voditelja Blaža Otrina, ki je domžalskemu stegu doprinesel mnogo dobrega. Zapeli so mu vsem dobro znano pesem Zdaj sem na tleh glasbene skupine Ranjena duša, katere idejni vodja in kompozitor je bi on sam. Vidno ganjen se jim je zahvalil za presenečenje in jim namenil nekaj življenjskih napotkov.
Pesem nam je vsem odzvanjala v mislih, ko smo se počasi začeli poslavljati. Bobrčke so starši odpeljali domov. Volčiči so nadaljevali tabor na Rovtarici. Četa je že začela razmišljati o Kvaj'deju, ki so se ga udeležili prihodnji dan. Klan pa je že moral na pot, saj so ponudili svojo pomoč pri zaključevanju postavljanja Kvaj'deja.
Skupni tabor je bil, navkljub rahli razpuščenosti, izredno poživljajoč. Končno smo se različne generacije povezale v prijateljstva, ki dajejo našemu stegu nov zagon in navdih, ki nam ga je navsezadnje rahlo primanjkovalo. Nič za to. Polni energije in prelepih izkušenj si bomo prizadevali, da bo vsem karseda lepo in da za seboj ne bomo puščali odpadkov… Kajne, starši?
Gregor Stražar – Lačni rakun