Skupino je sestavljalo pet pogumnih skavtov in sicer Simon, Urban, Matej, Dominik in Dorijan.
Pot nas je vodila do prelepe vasice Vrhpeč pri Mirni peči. Avto smo pustili ob cesti. Peš smo se v temi odpravili proti taboru, da bi si ga ogledali in preučili možne poti in poteze. Tam pa nas je čakalo presenečenje. Priznam, da so voditelji te čete našli zelo primerno lokacijo za taborjenje. Pred taborom se je nahajal pašnik, obdan z električnim pastirjem. Da pa je bilo vse skupaj še bolj zanimivo je ta za povrhu deloval tudi ponoči, ko so krave sanjale svoje kravje sanje v varnem hlevčku.
 |
| Zadnja letošnja ekipica |
Noč je bila zelo mirna. Prvi dve straži smo le opazovali, v času tretje straže pa smo se odločili za »napad«. Naj omenim, da nam električni pastirji na poti do tabora niso popuščali niti za peresce. Do te kraje sem bil prepričan, da lahko največjo nevarnost predstavlja dobra straža ali pa intervencija. Da temu ni tako, sem občutil tudi lastni koži in to trikrat v eni noči. Nekako mi je uspelo, da sem se zapletel v električnega pastirja, ko sem se že pobral in predihal prvi šok se je vse skupaj ponovilo in to ne enkrat ampak še dvakrat. Lahko povem, da ni bilo toliko boleče, kolikor je bil to šok za popolnoma premočene noge. Straža? Lahko. Intervencija? Lahko. Električni pastir? Ne, hvala.
Ko smo le prišli do tabora, smo najprej stali pred vhodom, če bo straža kaj reagirala, ampak se ni zgodilo nič. Zato smo se odločili in šli v tabor ter se razporedili. Čakali smo da se bo komu ponudila priložnost in se bo prvi zapodil po zastavo. To čast je imel Urban. Poizkus je bil uspešen in ukradel je eno glavno zastavo. Za tem sva stekla še brata Dolinar, a naju je straža uspela pregnati, o Simonu pa takrat ni bilo ne duha ne sluha. Matej in Urban sta ocenila, da je bila ena zastava dovolj in da je počitek to kar potrebujeta. Z Dorijanom sva imela namen ponovno napast, a so vhod precej dobro zastražili in kmalu sva ugotovila, da ne bo več priložnosti priti v tabor. Tudu midva sva spoznala, da bo najpametneje da se pridruživa Mateju in Urbanu. Kmalu je to spoznanje razsvetlilo tudi Simona, saj tudi njemu ni uspelo priti do zastave.
 |
| Eden izmed vodov med delanjem odkupnine |
Zjutraj smo se odpravili po odkupnine. Izvedel sem da imajo naši sosedi bujenje šele ob 7.20 in takoj podpišem, da to lahko uvedemo tudi v naši četi.
Za odkupnino smo dobili vezalko, dva bansa in dve pesmi ob zajtrku. Pošteno. Poslovili smo se z zigizaganjem in odšli. Dolinarja sva iztopila iz avta že v Trebnjem saj sva šla na družinski izlet z družino, ostali pa so bili pametni in so šli domov spat. S tem se je končala letošnja poletna sezona kraj.