Tudi zato, ker smo hoteli skavtsko sobo okrasiti še s kakšno vezalko, ki bi naznanjala uspeh na nočni igri kraje zastave. Sezono smo tako začeli 8. julija, ko se nas je nabralo 6 klanovcev in voditeljev, ki smo krenili k četi iz Postojne na skrajni SZ Slovenije v Podbelo pri Nadiži.
kje: Podbela pri Nadiži
kdaj: 8. julij 2015
kdo: Ana D., Julija Vita, Ana R., Matej, Urban, Simon
komu: Postojni 1
 |
| Naša baza ob cesti |
Po dolgi vožnji in skoraj še daljšem iskanju pravega mesta tabornega prostora (ustavljali smo se na vsakih 200m in se spraševali, če je morebiti tista makadamska pot pa res prava), smo nekaj pred 11 končno prispeli na cilj. Ker je že cel dan deževalo in tudi ob prihodu začenjalo spet kapljati, smo za začetek hoteli postaviti zasilni bivak s plahto, ob tem pa hitro doživeli hladen tuš. Dobesedno. Šotorka je puščala iz vseh lukenj (ki jih ni bilo malo), kar je naznanilo mokre spalke in hiter umik nazaj v avto. Kako minuto zatem je Matej, ki je kmalu po prihodu izginil neznano kam, že prišel z lesenim količkom, ki naj bi nekoč nosil tudi vodovo zastavico (ta naj bi ostala nekje v grmovju). Kar obetavno za začetek. Njegovemu poskusu smo sledili še vsi ostali, vendar zaradi slabe vidljivosti in pozorne straže nismo prišli kam bližje od prvih šotorov. Tudi vreme nam ni bilo najbolj po godu, tako da smo že relativno zgodaj odšli (poskušat) spat. Večina v avto, Urban pa po kraljevsko kar v členarja v taborni prostor.
 |
| Zajtrk s postojnskimi voditelji |
Proti jutru smo spanec vseeno menjali še za nekaj akcije, kar se je obrestovalo, saj smo dobili obe glavni zastavi ter še eno vodovo. To nam je zagotovilo želeno vezalko in dva bansa, ki jih je ob zajtrku zapela postojnska četa. Ob toliko bansih, ki jih slišimo vsako leto, bomo v Domžalah kmalu lahko izdali kakšno zbirko bansov in zabavnih pesmi.
 |
| Prva letošnja ekipica |
Ko smo se vsi najedli zajtrka, je zadonel še zadnji azigizigizaj in potem dolga pot nazaj domov. Vmes smo po poti odlagali najprej Ano in Julijo Vito na taboru volčičev iz Ankarana, še eno Ano, Mateja, na koncu pa sva se ločila še midva z Urbanom in ob slovesu ugotovila, da bo ob takem jutru tudi dan lep, kar se je potrdilo tudi ob naslednjih krajah, ko s(m)o skoraj brez izjeme dobili vsaj zastavico ali tri. Več o tem pa kdo drug ;)